Mitja Čander

Pokrajine proze so nekakšen siamski dvojček Zapiskov iz noči. Zgodba o izkušnji doma, če sem malo patetičen. Če so Zapiski govorili predvsem o svetovni moderni prozi, potem je bilo tokrat v žarišču mojega interesa slovensko povojno pripovedništvo, ki ga je zaznamovala uveljavitev modernizma in njegovih variacij. To seveda ni znanstvena monografija ali akademska razprava. Knjigo sem pisal s polno zavestjo o esejistični svobodi in samovolji. Odpovedal sem se sistematičnosti in odbral tisto, kar me je izrazito pritegnilo.
Uvodoma podajam zasebni zemljevid povojne proze. Ob tem namenjam posebno pozornost novejši produkciji. Prvič zato, ker je relativno slabo reflektirana v kontekstu dediščine in lastnega časa. Drugič pa tudi zato, ker si domišljam, da problematiziram preko njene fiziognomije lasten horizont, s katerega zrem na preteklo dogajanje kot na živo izročilo. Uvodnemu lociranju meja in prehodov sledi devet esejev. Ti naj ne bi bili zgolj komentar k . uvodnim mislim. V prvi vrsti so nastali iz dialoga s pripovedmi samimi, ne glede na njihov kontekst. Kljub temu upam, da mi je uspelo skozi subjektiviziŹran in parcialen pristop dovolj konsistentno podati …