»Knjiga je najzgovornejša priča, da se narod zaveda sebe, da živi, da hoče živeti.« – Oton Župančič

Slovenci brez knjige zagotovo ne bi bili to, kar smo danes. Za naš narod je knjiga vez s preteklostjo. Predstavlja pomemben povezovalni element, saj je bolj kot katera koli druga stvar povezovala Slovence na celotnem območju, kot tudi prenašala in posredovala (četudi z manjšo zamudo) kulturna in umetniška sporočila in znanja.

V 16. stoletju, ko so se odvijali verski boji, vrstile kmečke vstaje in turški vpadi, smo Slovenci dobili prvo tiskano knjigo. Knjige so nas od tedaj povezovale in združevale, z njimi so Slovenci razpravljali o svojem jeziku, ga razvijali in bogatili.

Slovenska knjiga je zrcalila prevladujoče stanje duha in služila za širitev in bogatitev takšnih in drugačnih idej. Prav zato, ker so v pogostih zgodovinskih trenutkih knjige nastopale kot pomembno orožje, so jih nekateri častili, nekateri pa zavračali in jih v trenutkih največje ogroženosti naroda pogostokrat metali v ognjene zublje.

Celo v najhujših preizkušnjah – med katere nedvomno spada tudi viharno obdobje med drugo svetovno vojno – so Slovenci še naprej umetniško ustvarjali, pisali poezijo in izdajali knjige v slovenskem jeziku ter posegali po Prešernu, Gregorčiču in drugih slovenskih velikanih. Dandanes slovenski knjigi, kljub vsem stiskam, ki ji pretijo – omejen knjižni trg, padajoč delež rednih kupcev, na videz vsemogočni elektronski mediji , še niso šteti dnevi. Vsekakor pa je od Slovencev samih odvisno, tako kot zmeraj doslej, kaj bomo počeli s slovensko knjigo.