Knjigarna

In tvoja smrt bo sedela tukajle in te gledala. In zahajajoče sonce bo sijalo nate, ne da bi te žgalo, tako kot je sijalo danes. Veter bo mehak in blag in vrh tvojega hriba bo drhtel. Ko boš odplesal zadnji korak, boš pogledal v sonce, zakaj nikdar več ga poslej ne boš videl, ne buden ne sanjajoč, in tedaj bo tvoja smrt pokazala na jug: na prostranstvo.

Pot srca ni samo pot neprestanega opazovanja samega sebe in mističnega leta, pač pa pot združevanja radosti in trpljenja tega sveta. Ta svet, kjer je vsak med nami na molekulski ravni povezan z vsemi ostalimi čudovitimi in aktivnimi manifestacijami obstoja; ta svet je bojevnikov resnično lovišče…

Kaj če bi se nekdo odločil uničiti človeštvo, da bi naredil prostor nečemu boljšemu? Kaj če nam vajeti napredka uidejo iz rok? Res ne bo več poti nazaj? Margaret Atwood nam v romanu Zadnji človek predstavi srhljivo, a še preveč verjetno podobo naše prihodnosti. Dobrodošli v nezaslišani domišljiji, kjer prašiči sicer še ne letijo, so pa nenavadno bistri in krvoločni – prasoni. Tako kot tudi podkače, rakunki in pesjaki. Krila metuljev so velika kot krožniki, piščančje prsi ali kurje bučke rastejo kar na drevesu, namesto kave pijemo kapučinčin … O tem, kakšna katastrofa je doletela človeštvo, nam pripoveduje človek, ki se je nekoč imenoval Jimmy, zdaj pa ga nova rasa zelenookih ljudi kliče Jeti. Živi na drevesu, zavit v smrdljivo rjuho, in če hoče preživeti, se mora odpraviti na nevarno pot, polno spominov…