Knjigarna

Bi imeli pingvinčka? Čisto pravega, takega z južnega tečaja? Črn frak ima in belo srajco pa rumen kljun in trideset centimetrov je velik. Rad taca naokoli, otresa svoje kratke perutničke – in kar naprej bi se igral na snegu. Če bi ga imeli, napišite božičku pisemce, in prinesel vam ga bo. Tako, kot ga je meni. Samo prej se prepričajte, da niste takšni kot jaz. Jaz imam namreč rajši čokolado kot slanike in se rajši kopam v topli kot hladni vodi. Pa še pospravljati se mi ne ljubi preveč za svojimi hišnimi prijatelji…

Mali mišek bi rad postal velik in močan kakor medved.Če že ne velik in močan, pa vsaj pogumen.Potem se mu ne bo več treba bati strašne mačke, ki ji hodi sira krast za lačno družino. In se domisli: sešil si bo medvedjo preobleko in se v njej pritihotapil v mačjo kuhinjo. Z malo sreče in veliko poguma. Veliko, veliko poguma…

Maja se je preselila v veliko mesto kj er ne pozna nikogar. »Oh če bi imela prijateljico!« si želi. »Če boš svojo željo izrelda} ko se bo utrnila zvezda se ti bo izpolnila« jo tolaži mamica. Deldica sldene} da bo poskusila…

Lukec se je z mamo preselil na drug konec mesta. Selitev je bila prav zabavna, a kaj, ko s seboj ni mogel vzeti tudi svojih prijateljev. Tam, kamor je prišel, pa ni nikogar poznal. Sam samcat je sedel v peskovniku in žalostno gledal druge otroke, kako se igrajo. Kaj naj stori? Kako naj se spoprijatelji z njimi? Že je hotel obupati in se vrniti domov, ko mu je na pomoč priskočil droben hrošček. Hrošček, ki izpolni vsako željo…

Bil je prvi šolski dan za dvojča ježka, bobrča, zajčka in še koga. Starši so jih vsi živčni pripeljali v šolo… Toda ko je gospa Ježeva odkrila, kako lepo je slikati, gospoda Bober, kako zabavno je zidati iz kock, in gospoda Zajec, kako zanimivo je vrtnariti po šolskem vrtu, so se kar sami lotili dela – in pri tem čisto pozabili na svoje otročičke. Dokler se ni prikazala odločna gospa Miš in postavila stvari na svoje mesto…

Po zasneženi ulici je nemirno tekala sem ter tja mlada psička. Včasih je za hip postala, tiho zacvilila, se prestopila z ene premrle tačke na drugo in se začudeno ozrla okrog sebe, kakor da še vedno ne verjame, da se je zgubila…
Tokrat nam znameniti ruski ilustrator Genadij Spirin predstavlja skrajšano otroško povest Antona Čehova. Ob njegovih čarobnih ilustracijah, ki nam odstirajo pogled v pozabljene dni carske Rusije, sledimo razburljivim, napol sanjskim dogodivščinam psičke Kaštanke, ki je zgubila gospodarja in se znašla v nenavadni druščini cirkusanta in njegovih živali ter tudi sama skoraj postala cirkuška zvezda…

Sem jaz že velika? Sem še majhna? Včasih res ne vem. Takrat me mami poboža in mi pove, da sem njena najljubša punčka…

Nekoč je živel kralj, ki je bil nadvse ponosen na svojo jablano. Skrbel je zanjo kakor za hčer edinko in jo ljubosumno varoval pred otroki, metulji, in drugimi nepovabljenimi gosti. Rodila mu je najlepša jabolka v deželi in nihče razen njega jih ni smel jest. Nekega dne pa je udarilo kakor strala z jasnega: v jabolkih so se naselili črvi in…

Z največjo vnemo si živali gradijo hiško za zimo. Mali zajci zbirajo kamne, jelen jih sestavlja, lisjak pa meče malto. Zabijajo, tešejo in barvajo. Hiška kmalu dobi veselo podobo in prav taki so njeni stanovalci. Le jazbec nerga in jih zmerja, prav nič mu ni po godu: žeblji so preveč krivi, tramovi preveč vegasti. In ker hoče biti vedno najbolj pameten, skoraj vse pokvari…

Čarovnička Betka na potepu zlomi svojo metlo. Le kako bo zdaj letela naokrog? Čarovnice, na pomoč!…