Knjigarna

V skoraj tisoč strani obsežni knjigi Ian Kershaw popisuje Hitlerjevo življenje od otroških let do razvoja v agitatorja in firerja na čelu tretjega rajha ter dokončnega poraza in samomora.

» Vsak je vedel, kaj hoče Hitler, in je tako tudi ravnal!« To maksimo nacizma je izrekel nacistični funkcionar leta 1934 – pomenila pa je, da je »dolžnost vsake osebe v tretjem rajhu, da se trudi za firerja po zaželenih smernicah, ne da bi čakal na navodila od zgoraj«.

– 980 strani v najizčrpnejši obravnavi Hitlerja in tedanje Nemčije

– novi dokumenti iz arhivov v Moskvi (Goebbelsovi dnevniki, zapiski Eve Braun …)

– srhljivo branje o nesojenem umetniku, karizmatični avtoriteti in popolnem poražencu

– prepričljivi odgovori na protislovne zgodbe in mite

Knjiga nam v 28 poglavjih jasno izriše portret Hitlerja kot pogosto pretepenega otroka, ki so ga zasvojile pustolovske zgodbe Karla Maya, malega kolovodja v igri ravbarji in žandarji, bizarnega posebneža v dunajskem zatočišču za ubožne, sanjača, pivniškega agitatorja, kanclerja in firerja tretjega rajha.

Naniza vsa srhljiva dejstva in dogodke v družbi, ki se je pogreznila v barbarstvo, in korake »totalne« vojne.

Odgovarja na vprašanja: kako je lahko Nemčija v Hitlerju videla svojega »odrešitelja«, številne ženske pa seksualni simbol …

Hitlerjeva diktatura je obveljala za propad moderne civilizacije – pokazala je, česa smo zmožni, prižgala pa tudi alarmno luč – kot svarilo…

Iz poglavij:

… o Hitlerjevi družini, ljubeči materi in zatiralskem očetu, razvoju v čudaško osebnost in obsedenca s slikarstvom in Wagnerjevimi operami

… o odkritem agitatorskem talentu za mobilizacijo množic
»Ljubi bog, ta pa ima gobec. Lahko bi ga uporabili,« je ob nekem Hitlerjevem nastopu v pivnici pripomnil Drexler, vodja nemške delavske stranke.

… kako se je kalil diktator v veliki splošni krizi nemške družbe po 1. svetovni vojni, idealnem »gojišču« Hitlerja

… o »trudu za firerja« in vojnih operacijah z osupljivimi in zanesljivimi podatki (na sliki Hitler in Mussolini)

… spletke in zarote v najožjem krogu: od poskusa atentata do dvomljivega zdravljenja … v zadnjih mesecih in urah v bunkerju pred vdorom Sovjetov

Izjava urednika

»V knjigi spremljamo Hitlerjevo življenje od otroških let prek razočaranj, ki jih je doživljal v mladosti, do njegove vztrajne rasti v agitatorja in vodjo. Jedro pripovedi se zgosti okoli vrhunca njegove moči, prevzema absolutne oblasti v Nemčiji in sprožitve vojne popolnega uničenja ter končnega izgubljenega položaja in edinega izhoda iz njega – samomora. Obvezno branje za vse, ki želijo razumeti delovanje tretjega rajha in vzgibe, ki so vodili Hitlerja pri načrtovanju podjarmljenja sveta.«
– Tine Logar , urednik biografije

Iz predgovora knjige

(…) Pri branju biografije, ki jo je Ian Kershaw posvetil Hitlerju, preseneča predvsem, s kakšno lahkoto se je firer povzpel na oblast, kako navdušeno so mu ploskale široke množice in kako pogosto so ljudje na odgovornih položajih sprejemali in izvajali usodne, zločinske odločitve v prepričanju, da pravilno tolmačijo njegovo misel. In res so jo. Hitlerju pravzaprav ni bilo treba ukazovati. Kako je mogoče, da je nemški narod, eden najbolj pismenih v Evropi, sprejel za svojega voditelja neuspešnega avstrijskega slikarja razglednic, ki ni znal pridigati drugega kot sovraštvo do Judov in Slovanov ter v svojih patoloških vizijah obljubljal, da bo obnovil veličino srednjeveškega rajha?(…)
– Dr. Jože Pirjevec , avtor uspešnic Tito in tovariši in Fojbe

Iz avtorjevega predgovora

»Moj glavni namen je bil odgovoriti na dve vprašanji. Prvo je bilo, kako je bil Hitler mogoč. Kako je lahko takšen grotesken posebnež sploh kdaj prišel v položaj, da prevzame oblast v Nemčiji, tej moderni, kompleksni, ekonomsko razviti in kulturno napredni državi? Drugo vprašanje je bilo, kako je potem lahko Hitler izvajal svojo oblast. Gotovo je bil demagoško zelo spreten, kar je vešče nadgrajeval z grobim izkoriščanjem nasprotnikovih slabosti, bil pa je tudi neomikan samouk, ki je v celoti pogrešal izkušnje z vladanjem. Od leta 1933 naprej se je moral ubadati ne samo z nacističnimi grobijani, ampak tudi z državno mašinerijo in s krogi, ki so bili vajeni vladanja. Kako je torej lahko tako hitro zavladal nad uveljavljenimi političnimi elitami, da je v nadaljevanju Nemčijo potegnil v katastrofično tvegano igro za prevlado nad Evropo, podprto z grozljivim, nezaslišanim genocidnim načrtom? Kako je lahko preprečil vsako možnost rešitve konflikta s pogajanji in nazadnje naredil samomor šele v trenutku, ko je bil njegov smrtni sovražnik že na vratih in je bila njegova dežela fizično in moralno popolnoma uničena?«

Ste vedeli, da …

– je dvajsetletni falirani slikar več let preživel v brezdelju med potepuhi, pijanci in izobčenci iz družbenega podzemlja (potem ko so ga drugič zavrnili na sprejemnih izpitih na slikarstvu)?

– da je bil Hitler kot sel na fronti v prvi svetovni vojni odlikovan. To je bil, je dejal, »najsrečnejši dan v mojem življenju«.

– da je nemški narod izvedel za Evo Braun šele v trenutku, ko se je tretji rajh sesul v prah, čeprav sta se družila že 16 let in si »izmenjala zakonske zaobljube tako rekoč v zadnjih urah življenja v srhljivem okolju bunkerja, ki se je stresal od bližnjih eksplozij«.

– še vedno ni jasno, kaj natanko so sploh našli Sovjeti po upepelitvi trupel Hitlerja in Eve Braun. Na podlagi ruske obdukcije po domnevnem zasegu zgorelih ostankov njegovega telesa v Berlinu so se namreč razširile hipoteze o njegovem spolni deviaciji…

Irena Dousková v romanu s skrivnostnim naslovom Ponosni Smoker (1998) – pomen te besedne zveze se razkrije glavni osebi šele na koncu, zaradi česar tudi izgubi eno od svojih otroških iluzij – navezuje na tradicijo družbenega romana, v katerem je dogajanje prikazano skozi perspektivo otroškega junaka. V njem se je pisateljica z grenko in ironično stilizacijo vrnila (pretežno skozi videnje odraščajoče punčke, debelušne Helene Součkove) v svoje otroštvo v majhnem rudarskem mestu srednje Češke v letih največje politične stagnacije in malodušja po sovjetski invaziji leta 1968. Vse tedanje družbene pretrese pripovedovalka opazuje od znotraj, skozi oči družinskih odnosov, v katere pa prav tako vdira vsa absurdnost in nesprejemljivost takratnih razmer. Kratki roman Ponosni Smoker kljub temu ni neposredna družbeno-politična izpoved o tedanjem času. Njegova glavna prednost je nenavadno subtilen prikaz občutljivega sveta punčke v konfrontaciji s tragično in celo groteskno realnostjo okolja, ki leži nekje za varovalno mrežo otroštva. Junakinja poleg dekliških problemov zaznava in komentira tudi svet odraslih in njena otroška logika in razumevanje življenja dajeta romanu humorističen pridih. Humor se pogosto sprevrže v ironijo. V knjigi že tudi pride do izraza avtoričina stalna in priljubljena tema drugačnosti, nepripadnosti, ki se stopnjuje tudi v drugih knjigah. Ponosni Smoker je bil tudi uspešno dramatiziran. Roman je neke vrste ženski pendant slovitemu romanu Michala Viewegha Čudoviti pasji časi (1992), avtorja v obeh primerih skozi perspektivo otroka s humorno in ironično distanco prikazujeta minuli problematični svet češke socialistične družbe, v katerem je bilo življenje povprečnega človeka zahtevno in naporno, včasih prignano na rob spodobnega preživetja, če je vztrajal pri svojih moralnih načelih in ni sklepal kompromisov z oblastjo ter je ostajal zvest samemu sebi.

S svojim značilnim humorjem in ironijo avtorica v romanih Ponosni Smoker in Onjegin je bil Rus skozi optiko osebnega in zasebnega življenja glavne junakinje (punčke iz nižjega razreda osnovne šole in nato gimnazijke) sijajno diagnosticira češko družbo tedanjega časa in češki značaj. In to na zabaven način.

Irena Dousková (1964), sodobna češka pisateljica srednje generacije, je svoj največji literarni in bralski uspeh dosegla z romanom Ponosni Smoker (Hrdý Budžes), ki smo ga zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu.

Svoje literarno delovanje je začela s pesniško zbirko več avtorjev Praški čudež (1992), potem je presedlala na prozo in ta ostaja njena najljubša zvrst vse do danes. Zelo očitno avtobiografsko noto ima njen prozi prvenec, roman v pismih Goldstein piše hčeri (1997), v njem se ji je posrečilo subtilno zaobjeti kontraste dveh svetov, dveh generacijskih in kulturnih mentalitet iz sveta v komunistični Češkoslovaški in v izraelskem eksilu. Zelo prepričljivo je orisala psihološki portret postaranega, egocentričnega moškega, ki ni zmožen komunicirati s svojimi bližnjimi, ker je preveč zaposlen sam s sabo, svojo nostalgijo, pa tudi strahom pred samoto. Dousková je že v prvencu pokazala svoj izredni smisel za izpiljeno psihološko pripoved. To je samo še potrdila v svoji drugi knjigi Ponosni Smoker.
V svoji tretji prozni, dnevniško stilizirani, knjigi Nekdo z nožem (2000) si je avtorica izbrala sodobno temo, temo prelomnice srednjih let, povezanih s silovitimi in korenitimi psihološkimi spremembami načina življenja na Češkem po

žametni revoluciji. Glavna junakinja se znajde v mučni zakonski krizi, to občuti kot čustveno agonijo svojega sveta, zdi se ji, da njene dosedanje življenjske izkušnje nič ne koristijo. Svarilna znamenja iz preteklosti se namreč nenadoma pojavljajo z vseh strani. Nesposobnost komuniciranja, nezmožnost, da bi našli pristen skupni jezik, to zanjo postaja simbol sedanjosti, pred katerim ni mogoče ubežati.

Po noveli Nekdo z nožem lahko o Douskovi že govorimo kot o izraziti predstavnici moderne češke psihološke proze z ženskimi protagonistkami in specifično žensko problematiko.

Tematska, stilna in žanrska raznovrstnost njenih del se nato še stopnjuje. V svoji prvi zbirki kratkih zgodb Doktor Kott razglablja (2002) je pokazala velik stilistični razpon, pri čemer je temelj vseh njenih malih dram, ki se navadno dogajajo v svetu vsakdanjosti, predvsem vedno izrazitejši grotesken in tragičen občutek človeške nezadostnosti. S humorjem in precejšnjo mero ironije prikazuje sodobni, predvsem ženski svet. V zgodbah ne moralizira, samo kaže, koliko so se njeni sodobniki poistovetili z družbenimi maskami in obredi, s stališči, ki jih nekritično sprejemajo, četudi so zlagana.

Naslednja zbirka kratkih zgodb V čem je ta noč drugačna (2004) spet kaže avtoričino pestrost in izvirnost, tako v izbiri tem kot v tehniki pripovedi. V devetih baladno obarvanih zgodbah, ki segajo od daljne preteklosti do 20. stoletja, se zrcali izkušnja človeštva z nasiljem, močjo, oblastjo in lažjo. Teza o nasilju v

zgodovini je v bistvu rdeča nit cele knjige. Avtorica tukaj tudi izpričuje svoje zanimanje za zgodovino in filozofijo, demonstrira svojo zrelo pripovedno umetnost v oživljanju zgodovine, svojo sposobnost vživetja v psihologijo preteklih obdobij.

Nato se Dousková tematsko spet zasuče in napiše (avtobiografsko obarvano) nadaljevanje uspešnega romana Ponosni Smoker z naslovom Onjegin je bil Rus (2006). Pri takih podvigih se navadno pojavi dvom, če ne gre za razvodenelost prvotne pripovedne energije, vendar v tem primeru ni tako. Glavna junakinja Helena Součková ni več debelušna punčka, ampak punca v zadnjem letniku gimnazije v osemdesetih letih, v času prvih znamenj sproščanja politične zategnjenosti. Helenino odraščanje ni samo posrečena refleksija preteklega obdobja češke družbe, ampak tudi prikaz prvih ljubezenskih približevanj, ki ni brez komičnih prvin.

V svoji zadnji do zdaj izdani knjigi O belih slonih (2007) se spet vrača k žanru kratke zgodbe. Osem zgodb povezujejo besede izštevanke Sreča, nesreča, ljubezen, zakon, punčka, zibelka, grofica, smrt. Junaki zgodb pletejo trdne niti odnosov ljubezni in sovraštva, sočutja in zaničevanja, bojazni in občudovanja. Vsak med njimi ima enkratno usodo, v kateri se zrcali delček velike zgodovine. V zgodbah se presenetljivo malo dogaja, bolj se razvija atmosfera, občutje, ki ga avtorica imenuje ¯vonj časa®. Dousková ponuja natančno diagnozo časa (sedemdesetih let), vendar ne z jezo ali sovraštvom, ampak s prizanesljivim nasmehom. Nives Vidrih