Piše se 21. stoletje. Po Evropi kosi skrivnostna pandemija, ki se hitro širi po vsem svetu. Zdi se, da jo je povzročil človek s svojim sebičnim načinom življenja. In zdi se, da jo bo preživel en sam človek …
Leta 1826 je Mary Wollstonecraft Shelley objavila nenavadno mojstrovino, apokaliptični distopični roman z naslovom Zadnji človek. Roman se prične z odkritjem preroškega rokopisa, ki ga je leta 2100 napisal zadnji preživeli iz apokalipse. Avtorica bralstvo izzove, naj si predstavlja svet, v katerem med številnimi živimi bitji izumirajo le ljudje. A v odsotnosti človeštva cvetijo druge vrste. Bliskovito zmanjšujoča se skupina preživelih je priča, kako se svet vrača v stanje prvinske lepote, v vseobsegajoči rajski vrt. V Zadnjem človeku ljudje izumirajo, svet pa se zaradi tega zdi boljši; zadnji preživeli si zato zastavi bistveno vprašanje: o pravici do lastnega obstoja. Izjemnega pomena za čas tu in zdaj so zaključna svarila, pri katerih vztraja romaneskna stvaritev: prvič, naše človeškosti v najglobljem bistvu ne določajo toliko umetnost, vera ali politika, temveč temelji naših skupnosti, sočutje, občutek za sočloveka in sobitja. Drugič, pripadamo le eni od mnogih vrst na Zemlji; naša neobhodna naloga je naučiti se spoštovanja in sobivanja z naravnim svetom, ki ne obstaja za izkoriščevalske potrebe človeštva, temveč avtonomno sam po sebi, iz stvarstva, narave, kozmosa samega.
Futuristična zgodba o tragični ljubezni in postopnem izginjanju človeške rase je najpomembnejši roman Mary Shelley po Frankensteinu. Roman, v katerem najdemo tudi zanimive portrete Percyja B. Shelley in lorda Byrona, ponuja videnje prihodnosti, ki z idejo, da domišljija in umetnost ne moreta odrešiti na smrt obsojenih likov, radikalno izzove romantično percepcijo. V njem je nadarjena pisateljica in pronicljiva mislica podrobno preučevala politična in filozofska vprašanja ter razmišljala o pasteh človeškega vedenja – sebičnosti, brutalnosti, ponosu –, ki jih je opažala v svetu okoli sebe, ter z vizionarsko potezo peresa v podobo romana vpisala svarilo za prihodnost, osmišljujoči orientir človeški rasi.
Odlomek:
Ni se nam bilo treba bati – in se tudi nismo. A v vsakem srcu je raslo občutje strahospoštovanja, čudenje, ob katerem je zastajal dih, bolečina spričo tega, kako gre s človeštvom navzdol in navzdol. Narava, naša mati in prijateljica, se je obrnila proti nam z grozečim obrazom. Jasno nam je pokazala, da se moramo – čeprav nam dovoljuje, da opredeljujemo njene zakonitosti in si podrejamo njene domnevne sile – kar tresti, če nam le z mezincem požuga. Lahko bi bila vzela našo oblo, posuto z gorami, ovito v atmosfero, ki vsebujevse, kar sodi k naši eksistenci, in vse, kar more domisliti človeški um ali kar lahko doseže človekova moč; in jo zadegala v prostor tam zunaj, ki bi izsrkal življenje, pa bi bili človek in vsa njegova prizadevanja uničeni za vse večne čase.
*
O, da bi bili smrt in bolezen pregnani iz našega zemeljskega doma! Da si sovraštvo, tiranija in strah ne bi več našli legla v človeškem srcu! Da bi vsakdo našel brata v svojem bližnjem ter gnezdo počitka sredi širnih ravnic svoje dedovine! Da bi ostajal solzni izvirek suh in da ustnice ne bi več izražale žalosti. Ali te lahko obišče, o Zemlja, zlo, speče pod dobrotljivim očesom nebes, žalost pa pahne v grob tvojo nesrečno deco? Ne šepeči – naj demoni slišijo in se veselijo! Izbira je na nas; odločimo se, in naše bivališče bo postalo raj. Kajti človekova volja je vsemogočna: blaži strelice smrti, pomirja posteljo bolezni in briše solze agonije. In kaj je sploh vreden slehernik, če ne uporablja svojih moči za pomoč sočloveku?
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.