Ujetnica Versaillesa – Mehka vezava

»Poiščite jo. Naj stane, kar hoče. Naredite, kar je treba, in Madeleine Clavell pripeljite v Versailles.«

Stotnik Nicolas Maisson se je globoko poklonil Ludviku XIV. in s klobukom podrsal po tleh, ko je široko zamahnil z njim.

»Oui, vaše veličanstvo.«

»Rad bi tudi njenega najstarejšega sina. Kralj se je s hrbtom naslonil na pisalnik in sklonil glavo. Bujna lasulja mu je zakrila oči. Dvignil je glavo in se zastrmel mimo vojaka. Stopil je po kabinetu, se ustavil pred oknom in pogledal skozenj. »Kaj ni Versailles najlepši kraj na svetu?«

»Da, vaše veličanstvo. Na vsem svetu ni lepšega.«

Pomislil je, kako sta se z Madeleine sprehajala po vrtovih, ko je bila njuna zveza še nedolžna in mlada kot Versailles, ki je šele nastajal. Tukaj, z njim, je odrasla. Dobil jo bo nazaj. »Zakaj si kdo ne bi želel biti tukaj?«

Vojak ni odgovoril. Kralj se je obrnil in ga odslovil z zamahom roke. »Odpravite se. Vzemite, kogar želite, in vse, kar potrebujete. Začnite v Ženevi, v Calvinovem braniku protestantizma. Tja pobegne večina hugenotov.« Stisnil je ustnice in dodal: »Če je ni tam, poiščite nekoga, ki ve, kje je.«

Stotnik Maisson se je poklonil in pripravil, da bi odšel.

»Stotnik, še nekaj.«

»Da, veličanstvo.«

»Ne uporabite sile po nepotrebnem. Madame Clavell in njenemu sinu ne smete skriviti niti lasu.«

Jacob Veron je privezal konja pred krčmo v predmestju Ženeve in na hitro pogledal naokoli. Pomočnik pastorja katedrale svetega Petra si je potegnil na obraz krajce mehkega klobuka in vstopil v hrupno gostišče. Nekaj gostov ga je pogledalo, a se je zdelo, da mu niso posvetili posebne pozornosti. V zraku je visel gost dim, ki se je mešal s smradom neumitih teles, prepotenih od dela in potovanja. Poiskal si je odmaknjeno mizo in se usedel.

Približala se je mlada točajka. »Kaj boste?«

»Samo malo piva.«

»Je to vse?«

»To je vse.«

Točajka je pobrisala mizo in klepetavo rekla: »Mislim, da vas tukaj še nisem videla. Ste novi v mestu?«

Želel si je, da bi ga pustila pri miru. »Ne … No, pravzaprav da. Dolgo me ni bilo tukaj.«

Odšla je k točilnemu pultu in se vrnila z vrčkom piva. Sklonila se je, da ga je postavila predenj, in pri tem pokazala precej bujnih prsi, ki so gledale iz globoko izrezanega životca. »Bi vas mogoče nocoj zanimala družba?«

»Oh … Uh, ne,« je zajecljal Jacob. »Hočem reči, zelo privlačni ste, ampak … Uh, tukaj sem po opravkih … Oziroma … Uh … Da bi se dobil s prijateljem, ki ima tukaj opravke … Hočem reči …« Z roko je zadel vrček in polil nekaj piva, preden mu ga je uspelo ujeti.

Točajka je s krpo pobrisala polito pivo in se zasmejala. »Nisem vas hotela zmesti. Chérie, tukaj bom, če si boste premislili.«

Še enkrat se mu je nasmehnila in odšla.

Jacob si je z robcem obrisal čelo in naredil požirek.

Takrat sta vstopila dva mušketirja, se ustavila in pogledala po krčmi. Vstal je, da sta ga v gneči opazila in se prebila do njega.

»Pozdravljeni, gospod Veron.« Višji z gomoljastim nosom in škilastim pogledom se je usedel na drugo stran mize.

Jacob se je spomnil, da mu je ime Nicolas Maisson. Manjši mušketir z od koz brazgotinastim obrazom je stal.

»Ste prinesli denar?« je vprašal Jacob.

»Ne boste svojima novima … tovarišema ponudili pijače?«

»Seveda. Kako nevljudno od mene.« Jacob je pomignil točajki, manjši mušketir pa je odmaknil stol.

»Ste kaj živčni?« se je Nicolas nagnil čez mizo. »Francoskemu kralju boste priskrbeli dragocene podatke. Menda vas ne mučijo pomisleki?«

»Sploh ne. Samo v katedralo bi se moral vrniti.«

»Nazaj k duhovnim dolžnostim?« Napeto ozračje za mizo je prekinil raskav mušketirjev smeh. »Monsieur, povejte mi, ali so vsi hugenoti tako vdani kralju kot vi?«

Jacob se je presedel. »Moja zvestoba kralju Ludviku, od Boga postavljenemu vladarju Francije, presega zvestobo vsemu drugemu.«

»To rada slišiva. Dajte nama podatke, ki jih potrebujeva, in potem boste dobili denar.« Stotnik Maisson je iz jopiča potegnil mošnjo in jo vrgel na mizo.

Jacob je segel po njej, a ga je Nicolas z ogromno šapo trdo prijel za podlaket. »Ne, dokler nama ne daste podatkov.«

»Kako naj vem, koliko je v mošnji?«

»Kako naj veva, če so podatki, ki jih imate, resnični?«

»So. Zagotavljam vama, da so.«

»Bon! Zagotavljam, da je tukaj ves denar.« Nicolas se je nagnil čez mizo, uprl pogled v Jakoba in ga še vedno stiskal za podlaket. »Mislim, da bomo morali zaupati drug drugemu, kajne?«

»Mislim, da.«

Izpustil ga je. Pastor je začel s pogledom, uprtim v mošnjo: »Kraljevi sumi so pravilni. Madame Clavell je z otrokoma prišla s svojega posestva v Grenoblu in poiskala zatočišče v katedrali svetega Petra. Naselili so se pri družini pastorja Gerarda Du Puya v majhni vasi, uro severno od tod.«

»In njen mož je na galeji.«

»Non. Lastnik ladje, na kateri je bil François Clavell, je tudi hugenot, zato ga je izpustil in Clavellovi so spet skupaj. Ampak imate srečo. Monsieur Clavell je bolan in po tem, kar sem slišal, mu je ostalo samo še nekaj mesecev življenja.«

»O, to bo še laže, kot sva mislila. Je njen sin z njo?«

»Dva sinova ima in hčerko.«

»Starejši sin.«

»Da, z njo je. Mislim, da ima približno petnajst let.«

»Hm. To bo ravno prav.«

»Prosim?«

»Nič, nič.« Nicolas je mošnjo potisnil proti Jacobu. »Madame Clavell se spomnim iz njenih mladih dni v Versaillesu, ko sta bila s kraljem nerazdružljiva. Ne preseneča me, da mu ne more iti iz glave.« Umolknil je. »No, pastor … Uživajte v tridesetih srebrnikih.«

Jacob se je odkašljal in si zataknil za pas mošnjo z denarjem.

»Ah, še nekaj je, kar bi kralj morda rad vedel.«

»In kaj naj bi to bilo?«

»Clavellovim je pomagal eden njegovih najbolj zaupnih dvorjanov. Pravzaprav je gospoda Clavella pospremil iz Francije v Ženevo.« Jacobove ustnice so se stisnile v tanko črto. »Celo hugenotsko vero je sprejel.«

Nicolas je izza pasu potegnil rokavice. »To bo kralja gotovo zanimalo. Kdo je to?«

Jacob Veron se je ozrl za hrbet in pogledal po hrupnem prostoru.

»Ime mu je Pierre Boveé.«

Stotnik Maisson je presenečeno dvignil obrvi.

Manjši mušketir se je oglasil: »Pojdiva. Nerad pijem z ovaduhi.«

Toda ko so iz Jacoba začeli bruhati podatki, je bil kot klepetava stara ženska. »Iz zanesljivih virov vem, da nameravajo Clavellovi v naslednjih dneh oditi iz Švice in se odpraviti v Amsterdam, da bi odpluli v novi svet. Če jo nameravate … rešiti, bi bil zdaj pravi čas.«

»Kdo bo z njo? Koliko ljudi?«

»No, njen mož, trije otroci. Svak. Verjetno nekaj služabnikov.«

»Kaj pa Boveé?«

»Mogoče.« Jacob je s koščenim prstom sunil v zrak. »A vam ne bodo kos. Ne pričakujejo težav. Jaz bi poskrbel, da bi bilo videti kot roparski napad. Koliko mož imate?«

Mušketirski stotnik je priprl že tako škilast pogled. »Ne potrebujem vašega nasveta, kako izvesti nalogo. Sam bom izbral čas in kraj in uporabil čim manj sile. Kralj noče, da bi se ji kaj zgodilo. Samo nazaj jo hoče.«

Mušketirja sta si nataknila rokavice.

»In dobil jo bo,« je sklenil stotnik Maisson. »Kralj vedno dobi, kar hoče, in hoče Madeleine Clavell. Kar pa se gospoda Boveéja tiče, bi rekel, da so mu dnevi šteti.«

2

 Madeleine Clavell in šestletna Evangeline sta se sprehajali po ulici in si ogledovali stojnice in trgovine. François je njuna sinova, Philippa in Charlesa, skupaj s svojim bratom Jeanom odpeljal k sedlarju, ki naj bi popravil nekaj zapreg in uzd.

»Maman, kam greva?«

»Rada bi šla v trgovino z oblekami.« Pogledala je po ulici.

»Zanima me, kaj je zdaj modno. Tako brez stika s civiliziranim svetom se počutim.« Pogledala je denar v roki. »Zabavno bo, tudi če bom samo pogledala.«

»Lahko dobim nov klobuček?«

»Mogoče. Rada bi kupila blago, da bi zate in za fanta naredila nekaj stvari. Vsi ste prerasli oblačila. In rada bi našla nekaj za Suzanninega in Armondovega fantka.«

Vangie je živahno pokimala. »Da, maman! Mu lahko kupiva igračo?«

»Bova videli. In rada bi nekaj sadja. Madame Du Puy me je prosila, naj pogledam, če bom na tržnici našla jabolka.« Ustavila se je pred majhno trgovino z modnimi dodatki in blagom.

»Chérie, pojdiva noter. Še nekaj časa imava, preden se dobiva z očetom in fantoma.«

»Zakaj niso šli z nama?«

Madeleine se je zasmejala. »Mislim, da moški raje kot blago in klobuke gledajo sedla in uzde.« Denar je dala v mošnjo, zategnila vrvico in pohitela v trgovino.

Njun prihod je oznanil zvonec. Na treh stenah so bile temne, pološčene, do stropa segajoče police. Na stojalih so stali klobuki in lasulje in na pultu so bile zložene bale blaga.

Madeleine je vdahnila vonj po novem blagu in barvah, ki jo je spominjal na drugačne čase. Dotikala se je mehkih tkanin in dvigala težak brokat, da bi si ogledala razkošne barve. Pomerila je klobuk s smešno visoko nagrmadenimi trakovi in se pogledala v veliko vrtljivo ogledalo. Sama sebi se je zasmejala, ga snela, si poveznila nazaj svoj klobuk, popravila čipko na ovratniku in kostanjeve kodre.

Nato pa je zaslišala šepetanje ‘francoski vohuni’ in ‘hugenoti’ in obstala. Nagnila se je k ogledalu, si pogladila temne obrvi in se uščipnila v lica.

Pogovor je prihajal od dveh mladih žensk, ki sta v kotu trgovine pomerjali klobuke, medtem ko je lastnica, suhljata starejša ženska z gostimi sivimi lasmi, spetimi pod čipkasto čepico, prinašala novo blago iz skladišča.

Madeleine se je brezciljno sprehodila po trgovini in vzela sončnik. Odprla ga je in zavrtela. Morda si ga lahko privošči.

»Pst!« je šepetaje rekla lastnica in se ozrla čez ramo.

Madeleine se je obnašala, kot da je ni slišala, in še naprej hodila med balami blaga. S kotičkom očesa je videla, kako sta ženski lastnici trgovine pokazali méreau – kovanec, s katerim so se hugenoti prepoznavali med sabo – in ji začeli nekaj pridušeno razlagati. Ko sta dami z novima klobukoma, lepo zapakiranima v škatlah, odšli iz trgovine, je lastnica s prisrčnim nasmeškom na obrazu pohitela k Madeleine.

»Bi madame želela kupiti sončnik?«

»Oh, da, verjemite mi, da bi.« Madeleine je skoraj pozabila, da ga ima v rokah.

»Oui, madame! Kot narejen je za vas. Vam ga zavijem?«

»Da, prosim.« Iz mošnje je stresla nekaj denarja. »Koliko bo to?«

Lastnica je povedala ceno in Madeleine ji je odštela denar in zraven dala méreau. Ženska je pogledala denar v roki in jo na hitro ošinila. »Mislim, da ste dali preveč.«

»Ne, mislim, da ne.« Madeleine je vzela sončnik in košaro in ju odložila na pult. »Prosim, rada bi vas povprašala o pogovoru, ki ste ga imeli s prejšnjima strankama.« Preden je nadaljevala, je pogledala, kje je Vangie. Z muckom v naročju je sedela v kotu trgovine.

Šepetaje je vprašala: »Francoski vohuni? V Ženevi?«

Lastnica je vzela méreau in stišala glas. »Slišala sem, da prihajajo čez mejo in plačujejo našim meščanom, da bi izgnali hugenote iz mest. Menda francosko gospodarstvo trpi, ker nas je toliko … Ker jih je toliko … Odšlo in začelo poslovati v sosednjih deželah. Kralj Ludvik je ves iz sebe od jeze in posreduje v druge dežele, da bi hugenote poslali nazaj. Ampak tukaj ljudje Francozom niso naklonjeni. Takoj ko oblasti hugenote izženejo skozi glavna mestna vrata, jih skozi stranska pripeljejo nazaj.«

Skupaj z drobižem je Madeleine vrnila méreau. »Kakorkoli že, če ujamejo tiste, za katere kralj Ludvik misli, da so krivi izdajstva, jih na silo odpeljejo v Francijo in vržejo v Bastiljo.«

Madeleine je vzela denar in ga spustila v mošnjo. »Hvala vam. Najlepša vam hvala. Uživala bom v novem sončniku in to, kar ste mi povedali, cenim bolj – bolj, kot si lahko mislite.«

Lastnica jo je prijela za roko in zašepetala. »Naj bo Bog z vami.«

»In z vami. Pridi, Vangie.« Hčerko je prijela za roko in vrvečih misli odšla iz trgovine. Pogledala je obraze moških, ki so obrnili glave in jo pogledali. So Francozi? Ji sledijo vohuni? Preplavil jo je predobro znan občutek strahu. Prijela je krilo, stekla po ulici in za sabo vlekla Vangie.

»Maman! Kam greva? Roka me boli!«

»Hej! Madame!«

Madeleine se je obrnila in tik za sabo zagledala konja, ki se je postavljal na zadnje noge, in močno zavirajočo kočijo. Brcajoča kopita so jo za las zgrešila. Kočijaž je z bičem počil po zraku in poskušal obvladati konja. Vangie je zavpila. Madeleine jo je dvignila v naročje in planila na drugo stran ulice.