Spoštuj se

Beseda, ki se ji je porodila, ko je mislila na Seana, je bila mir.

Sean je bil dober, nežen, moder, ljubeč človek, ki je bil vedno čudovit do nje. Najprej je v njeno življenje prinesel red in zgradila sta si trdne temelje za skupno življenje. Nikoli si je ni poskušal lastiti ali se povzpeti nadnjo. Njuni življenji se nikoli nista zdeli prepleteni ali zapleteni v skupno mrežo, vse do konca sta brez naprezanja hodila drug ob drugem. Ker je bil Sean takšen, kakršen je bil, je bila celo njegova smrt zaradi raka kot mirno izginotje, kot naraven prehod v naslednjo dimenzijo, kjer ga ni mogla več videti. Zaradi močnega vpliva, ki ga je imel na njeno življenje, pa je vedno čutila, da je blizu. Sean je sprejel svojo smrt kot še en korak na potovanju življenja, kot prehod, ki je v nekem trenutku nujen, kot čudovito novo možnost. Učil se je iz vsega, kar je počel, in mirno sprejemal vse, kar je srečal na svoji poti. Z umiranjem jo je naučil še nečesa neskončno dragocenega o življenju.

Dve leti pozneje ga je še vedno pogrešala, pogrešala je njegov smeh, zven njegovega glasu, njegov bleščeči um, njegovo družbo in njune dolge, mirne sprehode ob obali. Vendar je imela ves čas občutek, da je nekje blizu, da potuje naprej in z njo deli nekakšen blagoslov kot takrat, ko je bil še živ. To, da ga je poznala in ljubila, je bil eden največjih darov njenega življenja. Pred smrtjo jo je opomnil, da mora še veliko narediti, in jo nagovarjal, naj se vrne k delu. Hotel je, da znova začne snemati in napiše knjigo. Vedno je občudoval njene kratke zgodbe in eseje, z leti pa mu je napisala tudi na ducate pesmi, ki jih je cenil kot zaklad. Več mesecev pred njegovo smrtjo je pesmi dala zvezati v usnjeno mapo in Sean jih je spet in spet prebiral.

Preden je umrl, ni imela časa začeti pisati. Nenehno je skrbela zanj. Vzela si je prosto leto, da je bila ves čas z njim in ga sama negovala, ko je bilo z njim vse slabše, zlasti po kemoterapiji in v zadnjih mesecih bolezni. Vse do konca je bil pogumen. Dan pred njegovo smrtjo sta šla na sprehod. Nista mogla daleč in zelo malo sta govorila. Hodila sta drug ob drugem in se držala za roke. Pogosto sta kam sedla, da se je malo spočil, in oba sta jokala, ko sta sede opazovala sončni zahod. Oba sta vedela, da je konec blizu. Naslednjo noč je v njenem objemu mirno umrl. Še zadnjič jo je dolgo gledal, se nežno nasmehnil, zavzdihnil, zaprl oči in ni ga bilo več.

Ker se je tako elegantno sprijaznil s smrtjo in spokojno umrl, Carole ni mogla zaliti grenka bridkost. Bila je pripravljena, kolikor je sploh mogoče biti pripravljen. Oba sta bila pripravljena. Še vedno pa je čutila velikansko praznino. Hotela jo je zapolniti z boljšim razumevanjem sebe. Vedela je, da ji bo k temu pomagala knjiga, če se je bo res lahko lotila. Hotela je vsaj poskusiti in upravičiti njegovo vero vanjo. Nenehno jo je navdihoval, v življenju in delu. Prinesel ji je umirjenost in radost, nekakšno vedrino in ravnovesje.

V marsičem ji je odleglo, da ji zadnja tri leta ni bilo treba snemati. Tako dolgo je tako trdo delala, da se je še pred Seanovo boleznijo zavedela, da potrebuje odmor. Vedela je tudi, da bo čas za samoopazovanje poglobil tudi njeno igranje. V minulih letih je posnela nekaj pomembnih filmov in igrala v nekaj komercialnih uspešnicah. Zdaj pa je želela več, v svoje delo je hotela vložiti nekaj, česar dotlej ni. Globino, ki pride samo z modrostjo, zrelostjo in časom. Pri petdesetih letih ni bila stara, toda leta, odkar je Sean zbolel in potem umrl, so ji prinesla osebno globino, za katero je vedela, da je drugače ne bi dosegla.

Vedela je, da se bo to neizogibno pokazalo tudi na filmskem platnu. In če jo bo zmogla napisati, gotovo tudi v knjigi. Knjiga ji je postala simbol popolne odraslosti in osvobojenosti od zadnjih duhov preteklosti. Dolga leta se je z igranjem kazala kot nekdo drug, v vlogi zvezdnice pa takšno, kakršno je pričakoval svet. Zdaj je prišel tisti čas njenega življenja, ko se je hotela otresti vezi, v katere so jo vklepala pričakovanja drugih, in biti končno takšna, kakršna je. Zdaj ni pripadala nikomur. Bila je prosta in je bila lahko takšna, kakršna je želela biti.

Leta njenega pripadanja moškemu so minila že dolgo, preden je spoznala Seana. Oba sta bila svobodni duši, ki sta živela drug ob drugem, uživala drug v drugem, se ljubila in spoštovala. Njuni življenji sta tekli vzporedno, v popolni simetriji in ravnovesju, a nikoli vpeti v mrežo. Ko sta se poročila, se je bala samo, da se bo zapletlo ali se je bo poskušal polastiti, da bosta nemara dušila drug drugega. To se ni nikoli zgodilo. Zatrdil ji je, da se ne bo, in je obljubo držal. Zavedala se je, da je bilo tistih osem let s Seanom nekaj, kar doživiš samo enkrat v življenju. Ni pričakovala, da bi to lahko našla še s kom drugim. Sean je bil edinstven.

Ni si mogla zamisliti, da bi se znova zaljubila ali se želela spet poročiti. Zadnji dve leti ga je pogrešala, ni pa žalovala. Njegova ljubezen jo je tako popolnoma zadovoljila, da je zdaj lahko živela tudi brez njega. V njuni medsebojni ljubezni ni bilo ne trpljenja ne bolečine, čeprav sta se, tako kakor vsak par, kdaj tudi glasno sporekla, a se potem prepiru tudi glasno smejala. Ne Sean ne ona nista bila zamerljiva in v nobenem ni bilo niti trohice zlobe, še v prepirih ne. Nista se samo ljubila, bila sta tudi najboljša prijatelja.

Spoznala sta se, ko je bila Carola stara štirideset let, Sean pa petintrideset. Čeprav je bil pet let mlajši od nje, ji je bil v marsičem zgled, najbolj v svojih pogledih na življenje. Njena kariera je bila še vedno v polnem razmahu, snemala je več filmov, kakor si je želela. Toliko let jo je že gnalo po poti bolj in bolj zahtevne kariere. Spoznala sta se pet let po tistem, ko se je iz Francije preselila nazaj v Los Angeles in si je prizadevala prebiti več časa z otrokoma. Ves čas jo je vleklo sem ter tja med otrokoma in vse bolj privlačnimi filmskimi vlogami. Vsa leta po vrnitvi iz Francije se ni resno zapletla z nobenim moškim. Za to preprosto ni imela ne časa ne želje. Z nekaj moškimi je kdaj pa kdaj hodila v družbo, po navadi le kratek čas. Večinoma so bili režiserji, scenaristi in moški z drugih ustvarjalnih področij, umetniki, arhitekti ali glasbeniki. Bili so zanimivi ljudje, vendar se ni zaljubila v nobenega. Bila je prepričana, da se nikoli več ne bo. Dokler ni prišel Sean.

Spoznala sta se na konferenci o pravicah hollywoodskih igralcev. Oba sta bila v skupini, ki je razpravljala o spreminjajoči se vlogi žensk v fi lmih. Nobenega ni nikoli motilo, da je bil pet let mlajši od nje. Nobenemu ni bilo niti najmanj pomembno. Ne glede na leta sta bila sorodni duši. En mesec po tistem, ko sta se spoznala, sta za konec tedna skupaj odšla v Mehiko. Tri mesece pozneje se je priselil k njej in ostal. Čez šest mesecev sta se kljub Carolinim pomislekom in zadržkom poročila. Sean jo je prepričal, da je tako prav za oba. Imel je  popolnoma prav, čeprav je Carola sprva odločno zatrjevala, da se noče znova poročiti. Bila je prepričana, da ju bosta karieri ovirali, povzročali spore in jima uničevali zakon. Pa je imel Sean spet prav, njeni strahovi so bili neutemeljeni. Njuna zveza se je zdela blagoslovljena.

Njena otroka sta bila takrat mlada in še vedno doma, kar je Caroli povzročalo dodatne skrbi. Sean ni imel svojih otrok in tudi skupnih nista imela. Bil je nor na njena otroka in oba sta se strinjala, da sta preveč zaposlena in ne bi imela časa, ki bi ga zahteval še en otrok. Namesto tega sta se posvečala drug drugemu in zvezi. Ko sta se Carola in Sean poročila, sta bila Anthony in Chloe že v gimnaziji, kar je tudi vplivalo na njeno odločitev za poroko. Ni jima želela ustvarjati zgleda o skupnem življenju brez poroke in oba otroka sta bila tudi navdušena nad poroko. Želela sta si, da Sean ostane z njimi, in res jima je bil dober prijatelj in očim. Zdaj sta oba otroka odrasla in odšla, kar je Carolo zelo prizadelo.

Chloe je bila v prvi službi po diplomi na stanfordski univerzi. Pri londonski modni reviji je delala kot pomočnica urednice za modne dodatke. Delo je bilo večinoma prestižno in zabavno. Pomagala je stilistom, pripravljala prizorišča za fotografi ranjein izpolnjevala drobna naročila. Vse za malenkostno plačilo in prijetno vznemirjenje, da dela za britanski Vogue. Svoje delo je oboževala. Bila je lepa kot mama in bi lahko postala manekenka, vendar ji je bila ljubša uredniška plat. V Londonu ji je bilo čudovito. Bila je bistro, odprto dekle in navdušena, da na račun službe srečuje tako zanimive ljudi. S Carolo sta pogosto klepetali po telefonu.

Anthony je na Wall Streetu hodil po očetovih stopinjah. Po magisteriju iz poslovne administracije na Harvardu je delal v finančnem svetu. Bil je resen, odgovoren mlad moški, ki je bil staršem vedno le v ponos. Tudi on je bil zelo čeden, vendar je bil od nekdaj malo zadržan. Družil se je z veliko bistrimi, privlačnimi dekleti, a mu doslej še nobeno ni bilo res pomembno. Družabno življenje ga ni zanimalo toliko kot delo. Pridno je gradil kariero v finančnem svetu in vedno mislil na svoje cilje. Le malo ga je odvračalo od dela, in ko ga je Carola pozno zvečer poklicala po mobilnem telefonu, je zelo pogosto še vedno delal za pisalno mizo.

Oba otroka sta bila zelo navezana na Seana in mamo. Vedno sta bila dobra, razumna in ljubeča, čeprav sta se Chloe in Carola kdaj pa kdaj tudi sporekli. Chloe je od nekdaj potrebovala več maminega časa in pozornosti kakor njen brat. Ogorčeno se je pritoževala, kadar je mama odšla snemat daleč od doma, zlasti v času, ko je bila v gimnaziji in je hotela, naj ji bo Carola vedno narazpolago tako kot druge mame. Ob njenih pritožbah se je Carola počutila krivo, čeprav je uredila, da sta jo otroka prišla obiskat na prizorišče, kadar se je le dalo. Med odmori na snemanju se je vedno vračala domov, da je bila z njima. Z Anthonyjem ni bilo težav, s Chloe pa je bilo teže. Chloe je občudovala očeta, več kot rada pa je opozarjala na mamine napake. Carola si je govorila, da so odnosi med materjo in hčero pač takšni. Lažje je biti mama sina, ki te občuduje.

Zdaj, ko je bila sama, ko sta otroka odrasla, odšla in srečno živela, je bila Carola odločena, da se bo spoprijela z romanom, ki si ga je že tako dolgo obljubljala napisati. Zadnjih nekaj tednov je izgubljala pogum in navdajal jo je dvom, da ga bo sploh kdaj napisala. Začenjala se je spraševati, ali je naredila napako, ko je odklonila vlogo, ki so ji jo ponujali avgusta. Morda bi se morala odpovedati pisanju in se vrniti k snemanju filmov. Njen agent Mike Appelsohn je postajal nejevoljen. Bil je slabe volje, da kar naprej zavrača vloge, in sit poslušanja o knjigi, ki je ni pisala.

Zgodba romana ji je uhajala, osebe so se še vedno zdele medle, razvoj in konec zgodbe sta bila zavozlana nekje v njeni glavi. Vse skupaj je bilo kot velikanska zmeda, klobka volne, s katero se je igrala mačka. Naj je naredila, kar je hotela, naj je še tako napeto razmišljala, zmede ni mogla razplesti. Neskončno jo je mučilo.

Na polici nad njeno pisalno mizo sta stala dva oskarja in zlati globus, ki ga je dobila, malo preden si je vzela prosto leto zaradi Seanove bolezni. Hollywood je še vedno ni pozabil, toda Mike Appelsohn ji je zagotavljal, da se ji bodo kmalu odpovedali, če se ne bo vrnila snemat. Nobenega opravičila ni več našla in zadala si je nalogo, da mora do konca leta začeti s knjigo. Do takrat sta manjkala samo dva meseca, pa ni prišla še nikamor. Vsakič, ko je sedla za pisalno mizo, se je je začela lotevati panika.

Slišala je, da so se za njo tiho odprla vrata, in se zaskrbljeno obrnila. Ni bila nejevoljna, da jo je nekdo zmotil, nasprotno, tega je bila še vesela. Prejšnji dan je preuredila vse omarice v kopalnici, namesto da bi pisala. Ko se je obrnila, je videla, da se med podboji obotavlja njena pomočnica Stephanie Morrow.

Stephanie je bila zelo lepa in po poklicu učiteljica. Ko se je Carola petnajst let prej vrnila iz Pariza, jo je najela, da bi ji pomagala čez poletje. Tisto prvo leto je Carola kupila hišo na Bel Airu, sprejela vlogi v dveh filmih in podpisala pogodbo, da bo eno leto nastopala v neki broadwajski igri.