Julija

Gorje, gorje! – Čigava kri obliva vhod kamnitni v grob?

Precej časa je preteklo, preden sem ugotovila, kje naj začnem. Lahko bi trdili, da se je moja zgodba začela pred več kot šeststo leti z ropom na glavni cesti v srednjeveški Toskani. Ali nedavno, s plesom in poljubom v Castellu Salimbeni, kjer so se moji starši prvič srečali. Vendar vsega tega ne bi nikoli izvedela, če ne bi bilo dogodka, ki je čez noč spremenil moje življenje in zaradi katerega sem odpotovala v Italijo, da bi raziskala preteklost. To se je zgodilo, ker je umrla moja prateta Rose. Umberto je potreboval tri dni, da me je našel in mi sporočil žalostno novico. Če upoštevam, kako spretna sem v umetnosti izginjanja, sem bila presenečena, da me je sploh našel. Toda Umberto je imel nenavadno sposobnost za branje mojih misli in ugibanje, kje sem se potikala. Sploh pa v Virginiji ni bilo veliko Shakespearovih poletnih taborov. Kako dolgo je stal v ozadju in opazoval gledališko predstavo, ne vem. Kot vedno sem bila v zaodrju, preveč zaposlena z otroki na odru, njihovim besedilom in gledališkimi rekviziti, da bi okrog sebe opazila še kaj drugega, dokler zastor ni padel. Tistega popoldneva po generalki je nekdo založil stekleničko s strupom, in ker ni bilo ničesar boljšega, bi Romeo moral narediti samomor z bomboni Tic Tac.

»Ampak po njih me peče zgaga!« se je pritoževal deček z vso očitajočo bojaznijo, ki jo premore štirinajstletnik.

»Odlično!« sem odvrnila in potlačila materinsko željo, da bi poravnala žametno čepico na njegovi glavi. »Tako se boš laže vživel v lik.«

Šele ko so se pozneje prižgale luči in so me otroci zvlekli na oder, kjer so me zasuli z zahvalami, sem opazila znano postavo, ki se je pojavila pri izhodu in me opazovala med ploskanjem. Strog in postaven v temni obleki in kravati, je Umberto izstopal kot samotna trstika civilizacije v primitivnem močvirju. Vedno je izstopal. Ne morem se spomniti, da bi kdaj oblekel kos oblačila, ki bi ga bilo mogoče imeti za športnega. Kaki hlače in polo majice so se Umbertu zdela oblačila za moške, ki niso premogli niti kančka dobrih lastnosti, še sramu ne.

Pozneje, ko se je naval hvaležnih staršev polegel in sem končno lahko odšla z odra, me je bežno ustavil direktor poletnega programa. Prijel me je za ramena in me navdušeno stresel, saj me je predobro poznal, da bi me poskusil objeti.

»Odlično delo z otroki, Julie!« me je pohvalil.

»Naslednje poletje lahko računam nate, kajne?«

»Seveda,« sem se zlagala, ko sem se že odpravila naprej.

»Nikamor ne odhajam.«

Končno sem se približala Umbertu in v kotičku njegovih oči zaman iskala kanček sreče, ki se je običajno prikazala, kadar me je po dolgem času ponovno videl. Vendar nasmeha ali vsaj sledi nasmeha ni bilo, in takrat sem spoznala, zakaj je prišel. Tiho sem stopila v njegov objem ter si zaželela, da bi bilo v moji moči obrniti resničnost na glavo kot peščeno uro ter da življenje ne bi imelo konca, ampak bi bilo večno potovanje, na katerega bi bilo mogoče vstopiti skozi majhno časovno luknjo.

»Ne joči, principessa,« mi je zašepetal v lase, »ne bi ji bilo všeč. Ne moremo živeti večno. Imela je dvainosemdeset let.«

»Vem. Vendar –« sem se umaknila in obrisala solze. »Je bila Janice zraven?«

Kakor vedno, kadar je kdo omenil mojo sestro dvojčico, se je Umbertov pogled zožil. »Kaj misliš?« Šele takrat, od blizu, sem opazila, da je bil videti prizadet in zagrenjen, kot da je zadnjih nekaj noči zaspal le z opijanjem. Čeprav je bil  morda takšen odziv razumljiv. Kaj bo z Umbertom brez tete Rose? Odkar se spomnim, sta bila vprežena v neizogibni jarem denarja in moči – ona je igrala postarano lepotico, on potrpežljivega strežaja – in kljub vsem razlikam je bilo jasno, da nobeden od njiju ni želel živeti brez drugega.

Lincoln je bil neopazno parkiran za tabornim ognjem in nihče ni videl, da je Umberto položil moj stari nahrbtnik v prtljažnik, preden mi je s skrbno slovesnostjo odprl zadnja vrata.

»Rada bi sedela spredaj. Prosim?«

V znak neodobravanja je zmajal z glavo in namesto zadnjih vrat odprl vrata na sopotnikovi strani. »Vedel sem, da se bo vse razpustilo.«

Toda teta Rose ni nikoli zahtevala tako uradnega odnosa. Čeprav je bil Umberto njen uslužbenec, ga je vedno obravnavala kot družinskega člana. Kljub temu tega vedenja ni nikoli vračal. Kadarkoli je teta Rose povabila Umberta, naj se nam pridruži pri večerji, jo je le pogledal z zbegano obzirnostjo. Vedno znova ga je presenetilo, da ga je kar naprej vabila in nekako ni sprejela razlike med njima. Vse obroke je pojedel v kuhinji. Vedno jih je in vedno jih bo, in niti očitek v imenu ljubega Jezusa – izgovorjen z obtožujočim ogorčenjem – ga ni mogel prepričati, da bi jedel z nami vsaj na zahvalni dan.

Teta Rose je pripisovala Umbertove muhe evropejstvu in elegantno preusmerila pogovor na predavanje o tiraniji, svobodi in neodvisnosti, ki je neizogibno doseglo vrhunec, ko je z vilicami mahala pred nami in pihala: »Zato na počitnice ne bomo šli v Evropo. Še zlasti ne v Italijo. Konec razprave.«

Osebno sem bila prepričana, da je Umberto raje jedel sam preprosto zato, ker je menil, da je bila družba njega samega neprimerljivo odličnejša kot tista, ki smo jo ponujale me. Mirno je sedel tam, v kuhinji, s svojo opero, vinom in dodobra dozorelim kosom parmezana, medtem ko smo se teta Rose, moja sestra Janice in jaz prerekale in drgetale v prepišni jedilnici. Če bi lahko

izbirala, bi tudi jaz preživela vsako minuto slehernega dne v kuhinji.

Ko sva se tisto noč vozila skozi temno dolino Shenandoah, mi je Umberto opisal zadnje ure tete Rose. Umrla je spokojno, v spanju, večer za tem, ko je zavrtela vse najljubše pesmi Freda Astaira, prasketajočo ploščo za ploščo. Ko je zamrl poslednji akord na zadnji plošči, je vstala in odprla dvodelna vrata na vrt, kot da je želela še zadnjič vdihniti vonj cvetov kovačnika. Medtem ko je stala tam z zaprtimi očmi, mi je povedal Umberto, so dolge čipkaste zavese neslišno prhutale okrog njenega suhcenega telesa, kot bi že bila duh. »Ali sem naredila prav?« ga je tiho vprašala. »Seveda si,« je bil njegov diplomatski odgovor.

Ko sva se pripeljala na dvorišče tete Rose, je bila polnoč. Umberto me je že posvaril, da je tisto popoldne Janice prispela s Floride z žepnim računalnikom in steklenico šampanjca. Vendar to ni pojasnilo, zakaj je bil prav pred vhodom parkiran še en športni avtomobil.

»Resnično upam,« sem rekla in vzela nahrbtnik iz prtljažnika, preden bi to lahko storil Umberto, »da ni pogrebnikov. « Takoj ko sem izgovorila besede, sem se zdrznila nad žaljivostjo. Sploh mi ni bilo podobno, da bi tako govorila, in to sem počela le, kadar sem bila v sestrini bližini. Umberto je s pogledom le ošvignil skrivnostni avtomobil in si poravnal suknjič, kakor se poravna neprebojni jopič pred spopadom. »Bojim se, da obstaja več različnih vrst pogrebcev.«

Takoj ko sva stopila skozi vhodna vrata hiše, sem spoznala, kaj je mislil. Vsi veliki portreti na hodniku so bili sneti in so zdaj stali, obrnjeni proti zidu, kot zločinci pred strelskim vodom. In beneške vaze, ki je vedno stala na okrogli mizi pod lestencem, že ni bilo več.

»Je kdo tukaj?« sem zavpila in občutila naval jeze, ki ga nisem občutila že od zadnjega obiska. »Je še kdo živ?«

Moj glas je odmeval po tihi hiši, vendar sem, takoj ko je hrup zamrl, zaslišala tekajoče korake v zgornjem hodniku. Kljub občutku krivde se je Janice kot običajno v počasnem gibanju prikazala na širokem stopnišču. Njena lahkotna poletna obleka je veliko bolj poudarjala razkošne obline, kot če bi bila popolnoma gola. Kot bi pozirala svetovnim medijem, je frcnila svoje dolge lase z ležerno samovšečnostjo in mi namenila ošaben nasmeh, preden se je začela spuščati po stopnicah. »Glej, glej,« je rekla z osladno sladkim glasom, »prispela je deviška vegetarijanka.«

Šele takrat sem opazila moški dodatek tistega tedna, ki ji je sledil tik za petami, skuštran in z rdečimi očmi, kakor so videti vsi, ki se družijo z mojo sestro.

»Oprosti, ker sem te razočarala,« sem odvrnila in treskoma spustila nahrbtnik na tla. »Ti lahko pomagam izropati vse dragocenosti iz hiše ali raje to storiš sama?«

Janicin smeh je bil kot majhni vetrni zvončki, ki jih je sosed obesil na verando izključno zato, da bi te jezil. »To je Archie,« me je seznanila s poslovno mirnim načinom, »za vso to navlako nama bo plačal dvajset tisoč.«

Ko sta se mi približevala, sem zrla nanju z odporom. »Kako velikodušno od njega. Očitno je navdušen nad staro šaro.«

Janice mi je izstrelila ledeno srep pogled, vendar se je hitro zadržala. Zelo dobro je vedela, da me ni niti najmanj zanimalo njeno mnenje ter da me je njena jeza kvečjemu zabavala. Rodila sem se štiri minute pred njo. Vseeno, kaj je naredila ali rekla, vedno sem ostala štiri minute starejša od nje. Tudi če si je Janice mislila, da je bila nadzvočno hiter zajec in jaz okorna želva, sva obe vedeli, da je lahko okrog mene naduto tekala v krogu, kolikor jo je bila volja, vendar me pravzaprav nikoli ni mogla ujeti in zapolniti tiste majhne vrzeli med nama.

»Dobro,« je rekel Archie in pogledoval k odprtim vratom, »odpravil se bom. Me veseli, da sem te spoznal, Julie – saj si Julie, kajne? Janice mi je govorila o tebi –« Živčno se je zasmejal. »Nadaljuj dobro delo! Širi mir, ne ljubezni in tako dalje.«

Janice je prijazno pomahala, ko je Archie odhajal, in pustila, da so se zamrežena vrata zaloputnila za njim. Toda takoj, ko ni bil več dovolj blizu, da bi jo slišal, se je njen angelski obraz spremenil v demonskega. »Kako si me drzneš tako gledati!« je prezirljivo rekla. »Poskušam nama prislužiti nekaj denarja. Ti ga ne služiš prav veliko, kajne?«

»Res je, vendar nimam takšnih stroškov … kot ti,« sem prikimala njenim najnovejšim posodobitvam, nazorno vidnim pod njeno oprijeto obleko. »Razloži mi, Janice, kako spravijo tja vso to stvar? Skozi popek?«

»Razloži mi, Julie,« me je oponašala Janice. »Kako se počutiš, če ti tja ne spravijo nič? Nikoli nič!«

»Oprostita, dami,« je rekel Umberto, ko je vljudno stopil med naju, kot je to storil že tolikokrat prej, »bi lahko predlagal, da ta vznemirljiv pogovor nadaljujemo v knjižnici?«

Ko sva dohitela Janice, je bila ta že zleknjena v najljubši naslonjač tete Rose s kozarcem gin tonika, ugnezdenim na blazino s podobo lova na lisice. Izvezla sem ga v zadnjem letniku srednje šole, medtem ko je bila moja sestra na lovu za plenom na dveh nogah.

»Kaj je?« Pogledala naju je z neprikritim sovraštvom. »Mislita,da mi ni zapustila polovice pijače?«