Dvanajst pred dvanajsto ali Za norost je zdravilo le modrost – Eseji o iskanju svetlobe

MORALNO IN ETIČNO ŽIVLJENJE: NAVODILA ZA UPORABO

Marko Pavliha, morda najbolj poznan kot univerzitetni profesor prava, ki se je v zadnjih letih dokazal tudi kot vznemirljiv, načitan in artikuliran esejist z vsestranskimi življenjskimi, tudi političnimi, izkušnjami, v poslednjem eseju svoje knjige Dvanajst pred dvanajsto piše takole: »V moji glavi je neznosen hrup, ki ga povzročajo egove podosebnosti, od katerih so najglasnejše ravno tiste zlovešče, na primer nastopač, wannabe predsednik, zavistnež, svetovni poglavar in če bi bilo možno še galaktični, brezmejno kozmični cesar. Sem v predsobi, ki povezuje dve sobani, a odprem ju lahko le z enim ključem, ki je rezerviran za izbrane raziskovalce. Evald Flisar bi morda dejal, da v prvi biva intelektualni jaz, v drugi nagonski del, ki se je tja umaknil osramočen in zavrnjen v šoli, na univerzi in v družbeni stvarnosti; pri meni je prvi prostor študijski kabinet, kjer se osmišljam kot pravnik, profesor, politik, poslovnež, soprog in oče, drugi pa nočna beznica, kjer privrejo na plano strasti in hrepenenja, ki me vlečejo k prepovedanim sadežem ter dovoljeni glasbi in literaturi. Tudi jaz sem introvertiran sanjač in ekstravertiran avanturist, sprehajam se iz ene sobe v drugo, odvisno, kje sem bolj uspešen in popularen, v obeh sta govornica in piedstal, pogosto pa najraje ostanem vmes, na duhovni pristavici.«

V tem odlomku nam Pavliha dovoli pokukati v svoj intimni svet, ki pa je hkrati tudi notranji svet razmišljajočega sodobnika. Ta se na eni strani racionalno in znanstveno sooča z velikimi vprašanji sedanjosti, kako čim bolje in čim bolj moralno urediti svet, v katerem živimo, hkrati pa se mora po drugi strani ves čas soočati še s tem, da uspe zadovoljiti tudi svojo nagonsko, strastno plat.

Esejistična knjiga Dvanajst pred dvanajsto prinaša sedem esejev, ki se berejo kot nekakšno navodilo za moralno in etično življenje v sedanjem svetu. Po uvodu, v katerem Pavliha raziskuje in analizira dejstvo, da se mnogi tuji pa tudi domači pravniki odločajo za pisanje knjig s precej raznovrstno vsebino, v nadaljevanju z različnih perspektiv in s pomočjo različnih strokovnih, poljudnih in drugih knjižnih virov skuša osvetliti in razjasniti očiten upad etike bivanja v vsakdanjem zasebnem in javnem življenju. Pavliha nas bombardira z dokazi za svojo tezo; na eni strani posamezniki, združbe in korporacije postajajo vse močnejši, na drugi ljudje umirajo zaradi revščine, raka, aidsa, kapí, naravnih katastrof, obupanih migracij, mučenja, genocida, zasvojenosti in terorističnega klanja. Streže nam tako z argumenti iz polpretekle zgodovine, v katerih si kapital za tarčo vzame določeno državo, potem pa jo sistematično izčrpa ter skorajda dobesedno odvrže, kot z navedbami iz najnovejših knjig, denimo Česa denar ne more kupiti, v kateri profesor Michael Sandel lepo pokaže, kako so na trg ali vsaj na tržno osnovo prišle tudi nekatere vrednote, denimo taborjenje v naravnih parkih, za katere se je še do nedavnega zdelo, da so neodvisne od denarja, enake za vse in pogojene zgolj z osebnim angažmajem, ali pa, to že zadeva eksistenco, uresničevanje ameriške zamisli, da sleherni narkomanki ponudijo tristo dolarjev gotovine, če se sterilizira, češ, da je za otroke takih mater bolje, da sploh ne pridejo na svet.

Iz tujine Pavliha v elegantnih zavojih prav hitro bralca pripelje tudi v domače loge, kjer mu kaže, kakšnemu sesutju morale in etike smo bili na naših tleh priča v zadnjih desetletjih, kakšno škodo je povzročila tajkunizacija in politizacija slovenskega javnega in zasebnega življenja, kako brutalno si je politika v procesu strankokracije prek vzvoda političnih strank prilastila odločanje poslancev v njihovih zadevah, čeprav jim je po ustavi zagotovljena neodvisnost lastnega mnenja (poslanci so de facto služabniki političnih strank, namesto da bi služili ljudstvu, etični kodeksi pa se pri politiki kljub mnogim poskusom nikakor ne primejo), ob tem pa denimo citira izkušenega diplomata Bojana Grobovška, ki po njegovem mnenju ponuja lucidne odgovore na retorično vprašanje, zakaj Slovenija ni Švica, saj trdi, da je »slovenska kriza predvsem kriza vrednot, ker nas preveva obrambni nacionalizem in se nam maščuje nikoli dovršena samorefleksija o različnih obdobjih naše zgodovine«. Pavliha po odgovore o izvoru morale, etike in prava odide daleč nazaj, pred nami naniza ključne pravne mejnike od Ur-nammujevega zakonika (okoli 2100 pred Kristusom) naprej, ki velja za najstarejši pravni zapis, za laika koncizno in jedrnato razgrne kratko zgodovino prava ter predstavi glavne mislece in filozofe, ki so se ubadali z ljudem čim bolj primernim pravnim redom, potem pa vseeno zaključuje, da vse našteto jasno kaže, da ni »problem v kvantitativnem in kvalitativnem pomanjkanju pravil in zapovedi človekovega obnašanja, ki jih je na pretek in nemara celo preveč, temveč v njihovi pičli implementaciji oziroma v ljudeh, ki jih ignorirajo in zlorabljajo«. Pravil, po katerih bi se lahko ravnali, je torej več ko dovolj, jasno so opredeljena in zapisana, vendar je veliko premalo ljudi, ki jih upoštevajo. Kot svoj odgovor na dilemo, kako pravično živeti v sodobnem svetu, ponuja svetovni etos, ki ga vidi kot nekakšen praetos elementarne humanosti.

Ta po Pavlihi sloni na skupnih temeljih prvinskih življenjskih pravil, kot so človečnost, vzajemnost, nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo obeh spolov, ob tem pa je »nadzidava vseh naukov, toda ne zgolj v načrtih in med knjižnimi platnicami, temveč predvsem in concreto, v vsakdanjem življenju«. Jasno, tudi svetovni etos oziroma deklaracija o njem ni nekaj novega, obstaja že dobrih dvajset let, a svetu še vedno ne gre najbolje, zato Pavliha upa, da bo Manifest za globalni gospodarski etos – posledice za svetovno gospodarstvo, ki so ga oktobra 2009 na sedežu OZN podpisali predstavniki, lastniki in upravitelji gospodarskih družb in drugih organizacij, prispeval k temu, da bo ekonomska globalizacija dejansko vodila k splošnemu in trajnemu blagostanju – pravična trgovina je po njegovem predpogoj za dosego trajnostnih družbenih ciljev. Svetovni etos Pavliha vidi identično sekularni etiki novega tisočletja za ves planet, ki jo širi s poudarkom na sočutju do vseh živih bitij, narave in vesolja nihče drug kot dalajlama v svojih nastopih in svojih knjigah, oba nauka, svetovni etos in sekularna etika, pa imata znanstveno podlago, kar v svojih dveh knjigah Hipoteza o sreči in Pravičniški um dokazuje socialni in moralni psiholog Jonathan Haidt in čemur v svoji knjigi Daj in vzemi o natalnih moralnih matricah pritrjuje ameriški profesor organizacijske psihologije Adam Grant, ki prepričljivo zagovarja tezo, da pomoč drugim poganja naš lasten uspeh in da se altruizem dolgoročno izplača, kajti če se razdajamo ljudem, smo tudi sami bolj uspešni.

Jasno, marsikaj človeškega in moralnega se poleg genetskih predispozicij začne in konča pri izobraževanju, kjer se je, tako pravi Pavliha, »evropsko in slovensko poučevanje prava pretirano nalezlo ameriškega agresivnega pehanja, zaviralne pedantnosti in častihlepnega elitizma, kar je pripeljalo tako daleč, da po besedah nekega odvetnika (ki je tudi starš) na ljubljanski pravni fakulteti že vsak drug študent potrebuje psihiatra«. Sodobno izobraževanje je po Pavlihi, sicer tudi izkušenemu dolgoletnemu predavatelju, preveč usmerjeno k »treniranju klasične, linearne inteligence in kopičenju podatkov, namesto k lateralnemu, ustvarjalnemu razmišljanju, oblikovanju osebnosti, učenju otrok, dijakov in študentov, kako naj postanejo boljši ljudje«, le redki učitelji pa premorejo vrline velikega učitelja po tibetanski tradiciji, ki so akademska izvrstnost, moralna integriteta in prijaznost. Tako Pavliha v zadnjem in najbolj obsežnem eseju s pregledom različnih vzhodnih filozofij, psiholoških modelov in celo eteričnih ter ezoteričnih zunajtelesnih izkušenj skuša doumeti, kako naj človek, s tem pa tudi človeštvo, doseže holistično in aktivno postedipalno stanje, torej nekakšno oplemeniteno modrostno duševno zdravje in trajnostno spravljeno življenje.

Knjiga Marka Pavlihe Dvanajst pred dvanajsto svoji eruditski naravi in vseobsežni sintezi moralnega etosa navkljub ne bo uspela spremeniti človeštva. Vsekakor pa imajo ti v knjigo združeni eseji moč, da, kar je bil gotovo njen namen, vplivajo in spremenijo vsakega njenega bralca.