Dva tisoč let in dva dni

Prišli so vnuki. Vzamem pravljice, da se pripravim, kaj jim bom bral. Doživim šok, kulturni šok, kot se reče. Babica je bolna in živi sama. Zebe jo, nikogar nima, da ji zakuri peč, nikogar, da ji ocvre jajček na oko, nikogar za pogovor. Bolna in sama! To beremo že sto let … Ne morem verjeti. Še enkrat preberem. Kaj se dogaja. Rdeča kapica ji nese vino! »Mamica nesrečnica, kaj si pripravila za mojo babico. Jasno je vsem, da je za bolnike juha in čaj,ne pa vino, za božjo voljo, pa družba, obiski, nega, postrežba.« To še jaz vem. Sram me je, ko ata svoja otroka namenoma pusti v gozdu, kar dvakrat to naredi, z namenom, da ju poberejo zveri. Saj ne more biti res. Pa kdo to bere otrokom! In da se otroka bašeta s čokoladno streho, potem pa še ukradeta cekine, ki se jih potem starši celo razveselijo. Ali, da punca viha nos, ker  mora malo pospravljati po hiši, kot da se dekleta cele dneve češejo in lakirajo nohte. Pa tisto, ko neki  maček laže, krade, ubija in je junak, ne pa navaden lump, mafijaš.

Tega svojim vnukom že ne bom bral! Zdaj so znane stare pripovedi postopoma dobile drugačen obraz. Napisane so za današnji čas. Nekatere pripoveduje tisti, ki v njih nastopa. V pravljicah se znajdejo pametni telefon, moped, navigacija, sodobne reči. Pravljice so večne, danes bo enkrat nekoč. Pa še nekaj. Vemo, da so te pravljice zapisi starih pripovedk, ki so  živele med ljudmi in so jih znani pravljičarji zapisali in so nato postale slavne po celem svetu. Postale so kulturna dediščina. Nastale so na severu Evrope med ljudmi, ki jih je vzgajalo krščanstvo, najbrž so bili vsi krščeni. Morala in sporočilo nekaterih pravljic me begata in se sprašujem ali moje korenine rastejo v tako drugačni zemlji in preteklosti, da imam zdaj problem. Ali res packam po kulturni dediščini, če v teh pravljicah zdaj ni nasilja, laži, krvi? Zdaj te pravljice niso za lahko noč, niso samo za otroke. Tudi odraslim ponujajo prijeten uvod v nov dan, v novo življenje.

O avtorju:
Sem Mihael Sok, upokojenec. Ko sem bil še aktiven pred 5 leti sem se podpisoval prof. dr. Mihael Sok dr. med.  Sem torakalni kirurg, zaposlen sem bil v UKC Ljubljana.  To je moja tretja knjiga, ki je sledila knjigama Temelji eksperimentalne kirurgije in poskusov na živalih ter Kirurški zapisi.