Camera obscura

Laži so naš vsakdanjik, ne resnica. /…/ Čez dan smo v stiku z nešteto ljudmi, z nekaterimi samo bežno, z nekaterimi se pogovarjamo dlje, z nekaterimi smo v intimni vezi. In če si predstavljamo, da misli, ki so podobne našim, švigajo po glavi prav vsakemu človeku. /…/ Naša generacija je poceni imitacija naših predhodnic. Mogoče je to normalen občutek, da živiš v času konca časa, da strumno korakamo proti uničenju. Nenavadno je to, da smo povzeli vse, kar bi se lahko naučili, in to spremenili v nekaj, kar naj bi nas definiralo. /…/ Ampak to smo mi. Svobodni. Tako zelo, da poljubljamo okove, ki smo si jih sami nadeli.

Ko se v Gazvodovem romanu s prvoosebnim junakom znajdemo v plazu kritik sostanovalca, ki se norčuje iz njegove letargije, njegove zapacane zgoljprisotnosti, iz njegovih nedefinirano postavljenih vprašanj, ali ni iz tega življenja potrebno potegniti nekaj več oziroma mu s kreativno idejo in delom dodati košček smisla, smo v značilnem prostoru samoopazovanja prihajajoče generacije. Camera obscura ne skriva ambicije in namena, biti neke vrste generacijsko besedilo: tekst, ki v svoji zasnovi, če že ne zmeraj v izvedbi, skuša vzpostavljati nove kode in koordinate sredi stanja, kjer vsaka nova prihajajoča generacija sebe vidi kot izgubljeno, brezupno, brezidejno in podobno. Refleksija, s katero pripovedovalec preplete družinsko genezo (vedno bolni oče, brezobzirna mama, dobri dedek), in aktualno razvojno zgodbo, bi se lahko, vzeta iz zgodbene mase in povezana v esej, včasih lahko brala skoraj kot manifest. Senzibiliteta in podoba, ki se razkriva pred nami, spominja v marsičem na neko prav tako občutljivo, prav tako vase zazrto in kritično, da ne rečemo trpečo, na neki način obsojeno, v nečloveško sredino presajeno generacijo, ki je zaznamovala literaturo v desetletju po prvi svetovni vojni. A če se je takrat cinično dejstvo o milijonih pobitih ujelo z zavestjo o stehnizirani prihodnosti in zbudilo zahteve po novem človeku, je tokratno razosebljenje dosti manj dramatično – in toliko bolj depresivno. Tokratno razosebljenje sicer še ni doseglo fizične smrti, je pa – kot razodene konec – na zanesljivi poti tja. Generacija se je ujela v svet podob se znašla pred sliko in v sliki, ki je enostavno prevelika. Preveč vseobsežna je, da bi jo bilo mogoče dojeti, vzpostaviti do nje distanco, iz nje potegniti informacijo in jo predelati. Pozabljena abstrakcija zapisa bi še omogočila selekcijo in katalogizacijo za zasebno rabo in varno pot od besede do besede podoba bi bila okno za spoznanje resničnosti: šifra za tolmačenje sveta. Totalna slikovnost pa nima okvirja in ne nudi pravih opor: Po nekaj minutah gledanja televizije sem začel preklapljati kanale. /…/ Pred mano so se zvrstili nasmehi ljudi iz reklam, pa trpeči obrazi suhih črncev iz dokumentarcev, obrazi voditeljev informativnih oddaj, dietni jogurti, zaskrbljeni policaj, prevleka za posteljo, vojak, eksotična lepotica, kitarist neke rock skupine, balerina, loterijska srečka. Nikoli še nisem videl boljše oddaje. Bila je nesmiselna, a hkrati tako primerna za našo generacijo.

In tako kot v že omenjeni generaciji dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja se tudi tu vzpostavi potreba po vodji. Nad vso to čredo ovac se dviga Bert. Bert, ki je že zdavnaj vedel, da ni pomembno, kaj je res: pomembno je, znotraj določenega sistema, obvladovati ljudi. Bert, ki je, še mulc, v šoli sprožil alarm in izrabil simulirano situacijo, da je dokazal svojo moč ustvaril je razmere, v katerih je bil gospodar položaja, ker je vedel za razliko med namišljenim in dejanskim stanjem. Ustvaril dirigirani dogodek, v katerem je niti lahko vlekel on, soudeleženci so v igro vstopali tako, da je izzval njihovo navidezno moč in odločnost. Jih naredil za soudeležence, ki so se pridružili bodisi zaradi strahu ali dozdevnega poguma in kljubovalnosti. Izid je bil v vsakem primeru isti – nastala je skupina, ki jo je vodila njegova najprej skrita in nazadnje tudi povsem odkrita volja. Je čudno, če potem, v razmerah, ko vsak priznava svojo brezvoljnost in vodljivost, nastopi kot vodja in popelje svoje ovčice do konca? Veronika, Goran, Filip, Maša … vsi so mu na voljo in na razpolago zaradi preprostega dejstva in spoznanja, da, kot avtor nekajkrat razglasi in zapiše, v tem svetu upor ni več možen. Njihovo bivanje pod Bertovo streho se pokriva tako z modelom religiozne komune kot z matrico resničnostnih šovov. Ljudje, ki jih je zbral v svoji hiški, spominjajo na prostovoljce kakega televizijskega podviga, njihovo prebivanje ni zgolj stanovanje, temveč izpostavljenost lastniku, sodelovanje v projektu, o katerem se ne ve, kako se bo končal. Včasih zaslutimo njegovo naravo, tako kot takrat, ko Veronika pripelje skupino na ulico in vsi na mig poležejo po tleh.

Realnost napada neposredno in vsrkava brez rezerve. Sla po gledanju. Sla po razkazovanju. Tako kot zahteva junakovega cimra, naj se naš pripovedovalec in Nika poseksata vpričo njega, v čudni sobi s steklenimi stenami, skoz katere ju bo opazoval, ločen, in vendar priča. Vsi gledani, vsi z občutkom, da gledamo. Brezlična množica je magma, ki lahko vsrka ali pa podeli status. Če potegnemo – recimo prek podobe dveh Laibachov, ki ju lahko beremo tudi kot oziranje k darkerskim prazačetkom, obenem pa avtor z njima mimogrede ošvrkne eneskajevski koncept anomije – primerjavo s predhodno generacijo, ki je metala očitke in pljuvala množico, je aktualna táko pozicijo uvidela kot zlagano. Izdvojiti se iz množice ne pomeni preseči jo, niti ne ponuja priložnosti, da bi uveljavil ali dokazal svoj prav. Ker ta ne obstaja. Obstaja samo možnost, da se iz gledalca za nekaj časa prelevimo v gledanega. Samonanašanje ran, posegi v telo, body painting – ti refleksi aktualnega gledališkega, likovnega, performerskega dogajanja – so obilno navzoči tudi v Cameri obscuri. Piljenje zob, zarezovanje v kožo, body painting, slikanje s krvjo: Stelarc v živo, na vašem pragu.

Bert, ki ve in zmore več, hoče ujeti podobo. Narediti temo v tem svetu vidne izpostavljenosti, urezati v to gmoto popolno ‘črno sobo’, kamero obscuro, in jo prebosti s tanko črno piko, skoz katero se bo od zunaj projecirala slika, podoba, uokvirjena in obrnjena na glavo. Dovolj je bilo sob s steklenimi stenami, kjer je lahko vsakdo videl, kaj se dogaja v notranjosti, kjer se je izgubil status intimnosti, kjer dejanje ni možno, če ni hkrati razkazovanje. Bert je postal gospodar pogleda in gospodar življenja. Vodja, ki ga občutek lastne moči in brezpogojna predanost črede pripeljeta do edinega logičnega konca: oblast nad življenjem potegniti in raztegniti v oblast nad smrtjo. Kolektivno uničenje je seveda pravica, ki si jo jemljejo gospodarji vojne, profeti in samozagledani izboljševalci sveta. Očiščenje skozi ogenj in pepel in smrt je igra v napačno lucidnost obrnjenih umov. In res, ko je vsega konec, ko se kriki na prizorišču eksplozije poležejo in televizija že pošilja v svet posnetke ostankov trupel, se pokaže, da je Bertovo ravnanje izzvala psihološka rana iz otroštva: oče je tepel njega in mamo, ves denar je zapravil in zapil. Zato ga je Bert ubil. Ob Bertu se v likih njegovih privržencev zvrsti galerija posiljevalskih otrok, prestopnikov, homoseksualcev, ki so zaradi nekompatibilnosti z normami v določenem trenutku izgubili del sebe. Patologija in travmatologija, ki smo ji na sledi ves čas, se zdaj kot taka tudi potrdi. Preskočili smo običajne detajle, ki delajo življenje, in se lotili generalnega razčiščevanja pri koreninah. Uničiti stari svet, tako da uničimo sebe kot posledico njegove neustreznosti zbrisati z obličja zemlje freak show in pustiti enega samega nadaljevalca, ki bo prvi spregovoril in pokazal generaciji, kako se je treba spopasti. In zmagati.

Sporočilo, ko pobrišemo z njega patos in iluzijo, podčrta resnico o družbi spektakla. Da namreč tisti, ki se želijo razkazovati, niso predvsem srečni ljudje. Srečne, kot nekje v besedilu že pove tudi prvoosebni pripovedovalec, reprezentira večinska mašinerija. Prava, globoka potreba po opazovanju nastopi šele v nesreči. To velja za opazovane: rana, prizadetost, nelagodje, krivica imajo radi občutek vzvišene, trpeče odmaknjenosti, ki pa nima nikakršnega smisla, dokler je nihče ne vidi. Potreba po kričeči neopaznosti se bogato hrani iz možnosti, da se ni mogoče nikamor skriti. In velja za opazovalce: limitirana ožina, v kateri se bo voajerska sedanjost srečala z voajersko preteklostjo množic na gladiatorskih igrah, je vedno tesnejša. Zaenkrat se še omejuje na neindividualizirano ogledovanje po truplih, ki jih je raztreščila v politične cilje odeta volja. A kako daleč je dan, ko bo, kakor pri Gazvodi, to samostojen projekt, namenjen vnaprej programiranemu pogledu v strte in raztrgane lupine ljudi, ki so še hip pred tem govorili in bili živi?