ŠESTO POGLAVJE

VOJNA SE NE OBNESE VEČ: ZAKAJ SMO ‘PROGRAMIRANI’ ZA MIR?

»Živimo v svetu jedrskih velikanov in etičnih nedonošenčkov.  Več vemo o vojni kot o miru, več o ubijanju kot o življenju.« – GENERAL OMAR N. BRADLEY (1893–1981), NEKDANJI VODJA SOSVETA NAČELNIKOV GENERALŠTABOV OBOROŽENIH SIL ZDA

 

Filmski ustvarjalec Sam Peckinpah je pred smrtjo leta 1984 dejal: »V vseh ljudeh je neverjetno nasilna plat. Če je ne bomo kanalizirali in doumeli, bo izbruhnila, ali vojna ali norost.«1

V njegovih besedah se zrcali vsesplošni pogled na nasilje in človeka. Po učilnicah in v učbenikih po celem svetu nas skušajo prepričati, da je vojna med ljudmi enako naravna kot dan in noč ter da nas spremlja že od naših prvih praočakov. Naj si bodo opisi jamskega človeka, ki je živel pred 10.000 leti ali pa izmišljene podobe znanstvenikov, ki stopajo skozi ‘zvezdna vrata’, ki jih popeljejo po univerzumu 100 let v prihodnost, tako zelo smo vajeni nase gledati kot na bojevito vrsto, da v vsaki dramski igri o ljudeh že vnaprej pričakujemo prizore z vojskami in bitkami.

K temu ‘bojevitemu’ načinu razmišljanja o sebi so prispevale razlage neštetih študij različnih strokovnjakov, kot je recimo arheolog z Univerze Illionis Lawrence H. Keeley, avtor knjige War Before Civilization (Oxford University Press, 1977). Keeley na osnovi akademskih raziskav naše preteklosti in interpretacije svojih ugotovitev zastopa stališče, da je vojna naravno človeško stanje. »Vojna je podobna trgovini ali izmenjavi,« pravi. »Prav vsi ljudje se s tem bavimo.«2

Čeprav zlahka sprejmemo takšno posplošitev, pa obstaja huda težava: dejstva tega preprosto ne podpirajo. Nova odkritja so nas pripeljala do osupljivega zaključka glede izvora vojne in vloge, ki jo igra v našem življenju. Bistvo vsega je, da najnovejši arheološki dokazi o najstarejših civilizacijah, ki naj bi obstajale na Zemlji (Göbekli Tepe, zaliv Khambhat in Caral), kažejo, da je vojna navada, ki se je razvila šele v sedanjem 5000 let trajajočem ciklu civilizacije, ni pa naraven način življenja. In prav to je čudovit primer, kako zaradi zgrešenih predpostavk, ki jih potegnemo iz omenjenih informacij, utemeljujemo nasilje kot tisto, kar nas ohranja pri življenju.

Odkritje najstarejših civilizacij našega sveta zgodovino ter zgodovino vojne in miru potiska v bližino konca zadnje ledene dobe. Pogled na naše starodavne prednike, ki se poraja, zaradi zgodnejšega datiranja slika popolnoma novo podobo naše preteklosti. Vse debelejši kupi znanstvenih dokazov kažejo, da vojne velikega obsega, vsaj tako nas skušajo prepričati, kakršne smo recimo vojevali v približno zadnjih 1000 letih, niso nekaj običajnega. Odsotnost orožja, oborožitve in obrambe, kot so recimo zaščitni zidovi, kažejo, da se začnemo vojskovati zaradi ekstremnih pogojev, recimo podnebnih sprememb, ne pa, ker tako živimo že vso zgodovino.

Profesor antropologije na univerzi Rutgers R. Brian Ferguson je eden tistih znanstvenikov, in vse več jih je, ki se ne strinja z običajnim pogledom na vojno v družbi. »Po mojem mnenju je globalni arheološki zapis v nasprotju z zamislijo, da je vojna vedno bila del človeškega obstoja,« pravi. Povzema bistvo novih dokazov: »Zapis namreč kaže, da smo se začeli vojskovati predvsem v zadnjih 10.000 letih.«

Ob časovnem okvirju, ki ga opisuje, me naravnost spreletava srh, saj se ujema z dvema 5000 let trajajočima klimatskima cikloma, ki ju staroselske tradicije opisujejo kot ‘veliki časovni dobi’. Z drugimi besedami, so se vojne, ki jih je proučeval Keeley, odvijale v sedanji svetovni dobi, ki se je začela pred približno 5000 leti (kar je na splošno sprejeta starost civilizacije). Vojna je morda res dejansko nekaj čisto običajnega v sedanjem ciklu civilizacije, ne predstavlja pa celotnega izkustva človeštva. V nekem trenutku smo se naučili reševati težave z vojskovanjem. Najnovejši dokazi pa kažejo, da k temu nismo nagnjeni že po naravi.

Od jugozahodne puščave v ZDA pa do perujskih gora in turških puščav – zdi se, da nova odkritja, ki kažejo, kako redek je konflikt, podpirajo Fergusonov pogled. Videti je, da se vojni cikli dvigajo in padajo. Morda ni naključje, da je naraščanje in padanje povezano z velikimi spremembami v Zemljinem podnebju, takšnim, kot smo jim priča danes. Vprašanja o naši preteklosti so v luči novih odkritij manj povezana s tem, zakaj so se ljudje v starodavnem svetu vojskovali, in bolj s tem, zakaj takšnih odkritij ni v prvih dokazih, ki jih imamo o civilizaciji.

Profesor psihologije na harvardski univerzi Steven Pinker misli, da bi bilo pametno ponovno premisliti klasične predpostavke o tem, kaj je povod za vojno in usmeriti pozornost na koncept miru. Namesto da se vprašamo: »Zakaj se vojskujemo?« Pinker pravi, da bi morda lahko o vprašanju razmišljali drugače ali pa zastavili popolnoma novega. Lahko bi se recimo vprašali: »Zakaj pa obstaja mir?«4

Njegova utemeljitev je jasna. Če bomo izvedeli, zakaj nasilje v velikem obsegu narašča in pada, bomo morda tudi odkrili ključ, kako odvrniti največjo grožnjo, ki preti sodobnemu človeku. Pinker, ki prepoznava trenutno usmerjenost v zmanjševanje nasilja in v dejstvo, da zagotovo nekaj počnemo pravilno, razmišlja: »Kako krasno bi bilo, če bi vedeli, kaj je tisto, kar delamo prav.«


Skrivnost v kanjonu Chaco

»Ta zvok se ti bo za vedno vtisnil v spomin.«

V glavi mi je odmeval glas moža, ki se mi je zdel star kot Zemlja in ki mi je to povedal. Kako  prav je imel. V pesku, polnem kremena, ki mi je škripal pod nogami, je srhljivo zadonelo – visoko cvrčanje, ki se je odbilo od sten, ki so se iz peščenjaka v kanjonu dvigale nad menoj. Stopil sem korak naprej, odmev zadnjega tona je že bledel, ko je ušesa dosegel že naslednji, in se med hojo v družbi vetra zlival v vnovičen pripev. 

Spominjam se, kako mi je šlo skozi glavo, da je bilo prav vsako zrnce kremenčevega peska, ki mi je zaškripalo pod nogami, nekoč ujeto v strjeni peščenjak v klifih ob poti. Kakšna ironija! Nešteto viharjev, mnogo poplav in na tisoče let ledenja in taljenja mu je iz sten iztrgalo svobodo, iz njega pa so se izkresali še manjši koščki, ki so pokali pod mojo težo.

Pisalo se je jutro v poznem avgustu mnogo let nazaj visoko v puščavi Four Corners v severnem delu Nove Mehike. Tistega jutra sem na poti po naključju naletel na ostarelega Indijanca. Iz razlogov, ki jim ne jaz ne on nisva postavila vprašaja, naju je oba pritegnilo na isti starodavni obredni kraj, istega dne, ob isti uri. Skupaj sva se podala po zaprašeni, s peskom prepredeni poti, ki je tekla vzporedno z rožnato-rumenimi klifi, ki so se dvigali iz dna doline. Oba sva se prišla učit iz preteklosti – on od svojih prednikov po glasovih v jamah, jaz pa po svetiščih, risbah in namigih, ki so jih pustili za seboj.

»Tukaj se niso nikoli vojskovali,« mi je povedal mož, ko sva se po majhnem vzponu ustavila in zajela sapo. »Tukajšnji prebivalci niso potrebovali vojne.«

»Mar res?« sem ga vprašal. »In kako to vemo?« 

»To je ena od največjih skrivnosti, ki jih znanstveniki zapazijo, ko začnejo kopati po teh krajih,« mi je odgovoril. »Danes se nam kraj zdi velikanski, vendar je to le del skupnosti, ki je nekoč bivala tod. V dolini je bilo v teh zgradbah naseljenih več kot 4000 ljudi,« je nadaljeval, razširil in razprl roke čez dolino pred in za nama. »Vendar so živeli v miru. Niti enega kosa orožja niso našli. Niti enega. Nobenih znamenj vojne ni. Nič. Nobenega množičnega grobišča, pepela, pokopališča.« Zaključil je: »Naši predniki jih niso potrebovali, ker so se drugače učili.«

 

Ostala podpoglavja:

  • Nobenih zidov, nobenih vojn
  • Vojne iz nuje
  • Vojna, ki bo končala vse vojne
  • Prve vojne na svetu
  • Prva vojna na svetu, ki je ni bilo mogoče dobiti
  • Kje smo se vojne naučili?
  • Do obisti smo dobri!
  • Dokaz, da smo dobri
  • Ključ je v sodelovanju 

Šesta globoka resnica: Vse debelejši kupi znanstvenih dokazov, ki so bili zbrani v več kot 400 recenziranih študijah, vodijo do resnice, ki je ni moč zanikati: da sta nasilen boj za obstanek in vojna v neposrednem nasprotju z našimi najglobljimi instinkti sodelovanja in skrbi za drugega.


SEDMO POGLAVJE

KONČNICA: PONOVNO PISANJE NAŠE ZGODOVINE IN USODE

»Usoda ni stvar sreče, ampak odločitve.« – WILLIAM JENNINGS BRYAN (1860–1925), AMERIŠKI ODVETNIK IN POLITIK


Ko je leta 2007 na filmska platna prišel film Preden se stegneva (The Bucket List), se je marsikdo zamislil o svojem življenju in o tem, kaj bi še rad dosegel, preden ga dokončno zapusti zdravje. Tistim, ki si filma še niste ogledali, ne bi rad razkril vseh podrobnosti, vendar pa se zgodba suka okoli dveh mož (ki sta ju igrala Morgan Freeman in Jack Nicholson), ki sta se znašla pred vprašanji, ki si jih človek zastavlja ob koncu življenja, vedoč, da sta od nekdaj hotela storiti marsikaj, česar iz različnih razlogov kasneje niste izpeljala. Ko se jima ponudi še zadnja priložnost, da si izpolnita sanje, oba pripravita seznam vsega, kar sta želela izpeljati že vse življenje: ‘seznam preden greva v krtovo deželo’. Preostali del filma prikazuje spremembe v njunem življenju in ozdravljene čustvene rane, onadva pa si družno izpolnjujeta sanje.

Ko sem se kmalu potem, ko je film prišel na spored, pogovarjal z mamo, sem jo vprašal o njenem ‘seznamu preden gre v krtovo deželo’: Kam bi rada šla, kaj bi rada storila, česar ji ni uspelo?

Odgovor na vprašanje je bil bolj pojasnilo, da je otrok drugega zgodovinskega obdobja in načina razmišljanja, zato ni vajena nase tako gledati. Na svet je prijokala kmalu po veliki depresiji. Od malih nog naprej so jo vzgajali, da mora skrbeti za druge ljudi in za njihove potrebe, zato sploh ni utegnila razmišljati o svojih sanjah in željah.

Še kot punčka je mama skrbela za vse okoli sebe, ko pa je odrasla, je poskrbela za tiste, ki se jim je življenje sesedalo kot hišica iz kart zaradi bolezni ali ločitve. Za očeta in mater je skrbela do njune smrti (oče je ob smrti štel 96 let); več kot četrt stoletja je skrbela za sodelavce v službi ameriške vlade; svoja dva sinova, mene in brata je po boleči ločitvi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vzgajala kot mati samohranilka. Mama je zaradi vseh teh izkušenj, ko je dajala drugim in dajala prednost njihovim potrebam, svoje največje sanje dala na stranski tir. Prav zato sem jo poprosil, naj svoje sanje postavi na prvo mesto.

Spodbujal sem jo, naj najprej zapiše svoje največje želje in nato nadaljuje s sanjami. Meja ni. Spomnil sem jo, da bo lahko z mojo pomočjo odšla kamor koli na Zemlji, kamor je kdaj koli želela iti, videla kogar koli (živega), ki ga je želela spoznati, in storiti kar koli si je kdaj koli želela storiti. Seveda sem bil prepričan, da bo mama še dolgo med nami, vendar sem ji želel tudi dati priložnost, da zapusti ta svet brez obžalovanj, »Ko bi le …«

Mama mi je začela na glas pripovedovati s svojega seznama. Vsebina me ni presenetila, ker jo dobro poznam. Ni mi prebrala seznama eksotičnih potovanj v oddaljene kraje ali glamuroznih križarjenj na luksuznih čezoceankah. Še zdaleč ne. Njen ‘seznam za čas, preden gre v krtovo deželo’, je bil skromen in preprost.

Na vrhu seznama se je znašel obisk njenih najstarejših prijateljev, ki so ostali v Missouriju, potem ko se je mama preselila bližje meni, na jugozahod ZDA. Potem je začela opisovati stvari, ki bi po njenem mnenju koristile drugim: hišo bi bilo treba na novo prepleskati, da bi bila v ‘popolnem’ stanju in bi bilo to opravilo prihranjeno naslednjim lastnikom; lahko bi zasadili vrt za hišo, da tega kasneje ne bi bilo treba storiti nama z bratom, in iz njega naredili prekrasen prostor. To je bilo vse.

Vprašal sem jo, ali bi rada takoj začela izpolnjevati želje s seznama – še istega dne –, ona pa me je pogledala čez mizo in zmajala z glavo … in mi jasno povedala, kaj misli. »Ne,« je odvrnila, »ne zdaj. Vse preveč hitimo sem ter tja. Počakajva, da se svet malo umiri.«

»In kdaj bo to?« sem jo vprašal in pomislil, da razmišlja in da jo skrbi zaradi gospodarske situacije, ker se zapirajo banke pa še toliko nemirov je po tako velikem delu sveta.

»Oh, ne vem,« je rekla. »Vdihniva vendar. Seznam si lahko spet pogledava, ko se bo življenje vrnilo v normalne tire.«

»’V normalne tire’?« sem jo vprašal. »Kaj misliš z ‘v normalne tire’?«

Prav zaradi tega odgovora vam pripovedujem vso zgodbo. Ta občutek preveva ljudi vseh starosti v vseh deželah po vsem svetu.

»Veš,« je odgovorila, »ko bo vse spet po starem.«

Zazrl sem se v oči svoje majhne, 142 cm visoke mame. Vedel sem, da svet, ki ga je hotela videti, preden si je dovolila pobrskati po svojih sanjah, ne obstaja več. Tisti ‘normalni tiri’, ki se jih spominja, po katerih hrepeni in na katere čaka, se ne bodo nikoli pojavili. Preprosto zato, ker je to svet preteklosti.

Naš svet in način življenja nam zagotovo že mahata v slovo; in, če se lahko ravnamo po zgodovini, bo takrat, ko bo svet začenjal ubirati nova póta, kar se že dogaja, tako kot da sledi nekemu mističnemu ‘zakonu’ vesolja, ki celotni voz potiska naprej. Svet se ne more več vrniti na točko, na kateri se je že znašel. Tako kot tudi mi redko prestavimo v vzvratno prestavo svojega življenja, svojih odnosov, zakonov, služb in krajev iz naše preteklosti, je malo verjetno, da bo svet iz leta 2008 ali 2006 … ali še od prej … kdaj koli spet ugledal luč sveta. To pa zaradi preprostega, vendar prepričljivega razloga: tistega sveta ni več. 


Tisto, kar se je obneslo takrat, se ne obnese več

Z mamo se že od nekdaj pogovarjava o tem, kako je na svetu in kam se vrti. V zadnjih letih je njen optimizem do ljudi, vlad in naše prihodnosti zamenjala klavrna podoba nečesa, kar je zanjo zlomljen svet zamujenih priložnosti in nerešljivih težav. Ko prisluhne mojemu optimizmu in potrpežljivo posluša moje poglede na prekrasni svet, ki nas čaka na hišnem pragu, in na težke odločitve, ki jih bomo morali sprejeti, če naj ga dosežemo, pogovor pogosto zaključi z eno samo izjavo, v kateri vse povzame.

Neposredno, jasno in prepričljivo, kakor zna le ona, mi preprosto reče: »Obupala sem – svet je en sam kaos. Vse bo šlo po gobe!« Vsakič, ko te besede pridejo iz njenih ust, zazna mojo nejevero in z drobno iskrico v očeh in nasmeškom, ki mi razkrijeta, da me ima rada ne glede na to, kaj si mislim, doda: »Pa še citiraš me lahko!«

***

Ko razmišljamo o sistemih našega načina življenja, za katere se zdi, da so dosegli svoje skrajne meje, zlahka uvidimo, zakaj ne samo moja mama, ampak še toliko drugih somišljenikov meni, da je svet zlomljen. Toliko vsega, na kar smo se lahko generacija za generacijo zanesli (recimo, kako deluje denar, kako delujejo vojne, kako smo lahko dobili službo v dobrem podjetju in smo se  počutili varne do konca življenja), vse to, kot da ne velja več. Preprosto se ne obnese več. Če pa se iskreno zazremo v tisto, kar ne deluje, se začne razgrinjati vzorec: ‘lomijo’ se samo tisti sistemi, ki ne zdržijo več pod pritiskom spreminjajočega se sveta.

Gospodarstvo, večdesetletne diktature, vojaške sile, ki ohranjajo mir na 15 vojnih območjih po svetu in obupna revščina v državah, ki se kar šibijo od naravnih virov, so primeri netrajnostnih načinov življenja, ki so dosegli kritično točko. Načinov življenja, ki se odvijajo pod dežnikom civilizacije, ki jo pogajajo netrajnostni viri, fosilna goriva.

Svetovno gospodarstvo, ki se je opiralo na tržišča, ki morajo iz dneva v dan rasti, in na sistem ustvarjanja dobička, ko nekdo zasluži na račun nekoga drugega, se je morda približno eno stoletje obneslo, vendar nikakor ne more vzdržati še nadaljnjih 100 let. Proizvajamo elektriko za svetovno električno omrežje, ki kuri omejene vire nafte, plina in premoga ter obenem uničuje prav tisti zrak, ki ga tako ljubimo: vse to je delovalo zadnje stoletje, vendar ne moremo nadaljevati na enak način še naslednjih 100 let.

To so primeri učne krivulje naše civilizacije. Če bomo zmogli preseči presojanje takšnih primerov, jih ne bomo več ocenjevali kot dobre, slabe, pravilne, napačne, jih bomo preprosto pustili za seboj. Nekoč, ko smo se jih domislili, so služili svojemu namenu. Pripeljali so nas do točke, na kateri smo se znašli danes. Brez njih ne bi mogli zgraditi globalne civilizacije, ki prej ni obstajala; brez njih ne bi mogli do toplote in svetlobe, ne bi mogli kuhati tam, kjer je to v preteklosti veljalo za pravi luksuz, in potovati okoli sveta v enem samem dnevu.

Vendar pa so taisti primeri tudi zaslužni za velikanski prepad med svetovnimi gospodarstvi, za izkoriščanje dela staroselskih ljudstev in večidel globalnih virov, od česar ima korist le malokdo. Naše odločitve so nam v določenih pogledih služile, v drugih pa so nam škodile. Hkratno propadanje tako velikega števila sistemov, za katere smo se odločili, odpira duri v dragoceno priložnost za sprejemanje novih odločitev. Odločiti se moramo, kako naprej in kako oblikovati novi svet, ki se že poraja.

Prav zato je tako velikega pomena, da vemo za resnico o svojih koreninah, svoji dediščini in svojem obstoju. Ko bomo vedeli, kdo smo, kako dolgo smo že na tem planetu in da se nismo zgodili naravi in biologiji ‘po nesreči’ – ko bomo imeli vse te podatke v mezincu – bomo mogli sprejemati pametne odločitve in se prilagoditi spreminjajočemu se svetu.

***

V tej knjigi ste imeli priložnost raziskati, kako vsi že od nekdaj nase gledamo skozi oči znanosti … in v luči novih znanstvenih odkritij. Če si niste bili na jasnem o velikanskih vprašanjih našega obstoja – recimo o tem, kdaj se začne človeško življenje, od kod prihaja naša vrsta, kako dolgo smo že tu in ali smo obsojeni na svet vojn in trpljenja na veke vekov ali ne – potem ste bili priča novim dejstvom, ki vam znajo neverjetno olajšati konflikt znotraj vas.

Čeprav se je moje delo v energetski, obrambni in komunikacijski industriji močno razlikovalo po ciljih in smereh, se je skozi vse vila ista rdeča nit, ki jih je združila v eno. Tako kot mnogo izkušenj iz enega dela življenja velja tudi za druge dele življenja, se ista rdeča nit ‘preliva’ tudi v moj vsakdan.

Stvar je takšna: v vseh teh primerih sem delo sprejel v kriznih časih. Od energetske krize v sedemdesetih letih; pa do jedrske krize med hladno vojno v osemdesetih letih in informacijske krize v vojski zaradi neskladnosti med različnimi računalniškimi sistemi, ki je ovirala koordinacijo med zalivsko vojno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja … povsod so bili že v zamudi in porabili so bistveno preveč denarja, ko sem prišel jaz. Podobno smo se tudi mi zdaj znašli v kriznem svetu, z rešitvami za krize zamujamo, pa še preveč denarja gre zanje. Zdi se mi, da vzporednice, ki sem jih opazil na drugih področjih življenja, veljajo tudi v tem primeru.

Za korporacije, v katerih sem delal, velja eno načelo, ki velja tudi za nas same in za naš svet: ko nam postane jasno, kakšne so okoliščine v resnici, vemo, kaj moramo izbrati, očitno pa tudi postane, za kaj se moramo odločiti. In čeprav to sodi med nekaj največjih lekcij, ki sem jih s seboj odnesel iz sveta korporacij, isto načelo velja tudi za tisto, kar se na svetu odvija dandanes.


OSTALA PODPOGLAVJA

  • Globalna skupnost: ni več poti nazaj
  • V smeri globalne vladavine?
  • Rojevanje novega sveta
  • Usoda ali neizogibna usoda?
  • Ponovno pisanje naše zgodovine: različica 2.0
  • Porajajoča se zgodba naših življenj
  • Kako naprej?
  • Odločitve nas kot posameznikov se prelevijo v naš kolektivni odgovor na našo zgodovinsko dobo.

Prav z našo odločitvijo za preživljanje našega vsakdana – ali bomo sodelovali ali tekmovali, ali bomo dali moč v roke ljubezni ali strahu –, je prežeto bistvo vseh naših odločitev, polje, ki vse povezuje med seboj. In prav tovrstne odločitve se nazadnje pokažejo v našem soočanju s svetovnimi krizami. Če to povem popolnoma jasno, to ne pomeni, da sedimo križem rok, ampak v bistvu ravno nasprotno. Stvar je v delovanju. V delovanju, ki se pojavlja v našem vsakdanu, v tem, kako živimo.

Vsak dan imamo v rokah škarje in platno, drugim lahko pomagamo ali jih oviramo. Ali pomagamo šoferju avtomobila na sosednjem pasu, zmanjšamo hitrost, da bo varno speljal na izhod z avtoceste, ki ga je spregledal, ali pa se ne zmenimo za smerni kazalec in tvegamo svoje življenje in življenje drugega, švignemo mimo na svojem pasu, ker se ne pustimo ‘motiti’. Ali mislimo, da je prodajalec v trgovini, ki ima slab dan, sovražen, ali pa njegove nesramnosti ne vzamemo osebno.

Na lastne oči sem že videl povezanost, ki izhaja iz srca in ki se je uspešno obnesla marsikje, od sejne sobe v podjetju do gledališča s 5000 gledalci. Ključno je: ko se spremenimo mi, se spremeni svet. V svetu, ki se kopa v znanstveno potrjenem polju, ki povezuje vsa srca, ni toliko vprašanje, kako ‘jih’ – generalne direktorje korporacij in svetovne voditelje – doseči, ampak bolj, kaj se odločimo umestiti v kvantno polje ali energetsko matriko, ki nas vse povezuje med seboj …