Zmotna znanstvena prepričanja

Svet kliče po koreniti spremembi razmišljanja o sebi kot posamezniku in človeštvu. Zgodbo o našem izvoru, naši preteklosti, dolžini obstoja in poti, po kateri bomo hodili, je treba napisati na novo. Čeprav so se spremembe začele odvijati že v zgodnjem dvajsetem stoletju, jih večina ‘običajnih’ ljudi ni opazila. Običajnih pomeni tistih, ki ne pripadajo skupini znanstvenikov, katerih vse življenje je bilo posvečeno raziskovanju ustroja in delovanja našega vesolja ter življenja. 

Arheologi, ki se trudijo, da bi odkritje naprednih ledenodobnih civilizacij našlo svoje mesto v splošno sprejetih zgodovinskih časovnicah, in biologi, ki so skupaj objavili že več kot 400 znanstvenih študij z dokazi, da narava temelji na sodelovanju in ne boju za obstanek, to tako želeno spremembo opisujejo kot izjemno močan potres. Nove ideje utegnejo namreč močno zamajati tla pod nogami tradicionalne, splošno sprejete znanosti, ki je polna zastarelih naukov. Potrebna je temeljita revizija znanstvenega izročila, po kateri bo uničena bogata zapuščina marsikaterega znanstvenika. Zakaj? Odkritja kažejo, da je mnogo znanstvenih ‘dejstev’, ki pojasnjujejo vesolje in našo vlogo v njem in smo jim stoletja verjeli, napačnih.

Zastarela paradigma vesolja in našega odnosa do vesolja temelji na nizu znanstvenih predvidevanj – zmotnih predvidevanj, ki jih v luči novih dokazov ni več mogoče predstavljati kot dejstva. Nekaj primerov:

  • Prvo zmotno prepričanje: Civilizacija je stara od 5000 do 5500 let. 
  • Drugo zmotno prepričanje: Narava deluje po principu boja za obstanek, po katerem preživijo le najmočnejši.
  • Tretje zmotno prepričanje: Izvore človeštva pojasnjujejo naključni dogodki v evoluciji. 
  • Četrto zmotno prepričanje: Zavest je ločena od fizičnega sveta.
  • Peto zmotno prepričanje: Prostor med stvarmi je prazen. 

Če pomislimo, kako v vsakdanjem življenju skrbimo zase in za svoje družine, kako rešujemo težave in kako se odločamo, ugotovimo, da je ogromno reči, ki jih sprejemamo kot splošne resnice, pravzaprav vzklilo iz vsaj enega od omenjenih zmotnih prepričanj, ki predstavljajo ostanke zastarele znanosti, ki je vzcvetela pred 300 leti. Nobeno naključje ni, da se svet ravno v tem obdobju sooča z najhujšimi krizami, vojnami, s trpljenjem in z boleznimi v vsej zapisani zgodovini. Ideje, ki naš razmeroma nedavni prihod na Zemljo pojasnjujejo s kemijsko-biološkega vidika in nas kot duhovna bitja ločujejo od narave, so v nas vzbudila občutek, da smo le delci prahu v vesolju in stranski produkt čudovitega biološkega procesa.

Se vam zdi nenavadno, da se večkrat počutimo povsem nemočne, ko v trenutkih najtežje krize poskušamo pomagati sebi ali svojim najbližjim? Ali pa, da se počutimo nemočne, ko opazujemo vse hitre spremembe v svetu, ki poka po šivih? Nemoč sprejemamo kot samoumevno. Prepričani smo namreč, da nimamo nikakršnega nadzora nad seboj in nad dogodki v življenju. Tega nas učijo tradicionalna pojmovanja sveta in tradicionalni učbeniki. 

Nemoč bomo čutili vse, dokler se ne bomo ‘spoprijateljili’ z novimi odkritji iz zadnjih let dvajsetega stoletja. Čeprav so bili izsledki revolucionarnih študij objavljeni v vodilnih strokovnih publikacijah, mnogo ljudi niso dosegli, saj so večinoma posredovani v zapletenem znanstvenem jeziku, zaradi katerega je bistvo sporočila za poljudne bralce večkrat prikrito. Povprečen laik ne more občutiti vpliva novih odkritij, ker se o njih ne govori. Tu je potrebna sprememba!

Nova znanost nas v popolnem nasprotju s tradicionalnim uči, da nismo nepomembna bitja, ki izvirajo iz čudežnega niza bioloških ‘spodrsljajev’ in so kot nemočne žrtve, s telesom ločene od krutega sveta, preživele zadnjih 5000 let. V poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v prvih letih tretjega tisočletja so znanstvene študije razkrile naslednja dejstva: 

  • Prvo dejstvo: Civilizacija je stara vsaj dvakrat toliko, kot je splošno sprejeto (tj. od 5000 do 5500 let).
  • Drugo dejstvo: Narava deluje po principih sodelovanja in medsebojne pomoči, ne boja za obstanek.
  • Tretje dejstvo: Človeško življenje kaže nespregledljive znake, ki kažejo, da je bilo ustvarjeno z uporabo inteligence.
  • Četrto dejstvo: Naša čustva neposredno vplivajo na dogajanje v morju energije, ki nas obdaja.
  • Peto dejstvo: Vesolje, svet in naša telesa so ustvarjeni iz skupnega energijskega polja – matrike, ki omogoča enotnost, znano pod pojmom prepletenost.

Velja prepričanje, da je ponavljanje iste stvari na isti način, ob tem pa pričakovati drugačne rezultate, norost. Nesmiselno je torej upati, da bomo hude krize današnjega časa rešili skozi oči prepričanj, ki so pravzaprav pripeljala do krize. Še bolj nesmiselno pa je na kaj takega upati zdaj, ko vemo, da ta prepričanja ne držijo več.  

Da bi se soočili z izzivi današnjega časa, moramo biti pripravljeni na spremembo pojmovanja samega sebe, ki je v osnovi nespremenjeno že zadnja tri stoletja. Sprememba pa je mogoča le, če bomo prestopili tradicionalne meje, ki onemogočajo združitev znanstvenih odkritij z različnih področij. Ko nam bo to uspelo, se bo začelo dogajati nekaj čudovitega.


Znanost se je motila, potem pa je imela prav 

Sodobni svet in njegovo preteklost povezuje veriga znanja, ki se občasno pretrga. Ko se to zgodi, izgubimo delček védenja o sebi. Zagotovo vemo, da se je veriga v vsej zapisani zgodovini pretrgala vsaj dvakrat. Prvič s požigom velike aleksandrijske knjižnice v Egiptu med vpadom Rimljanov in drugič s popravki Svetega pisma v 4. stoletju n. št. Moje mnenje je, da bomo znanja, ki so jih posedovali naši predniki, bolje razumeli, če se kar se da približamo izvirnim naukom, s katerimi so ljudje razpolagali, preden se je veriga pretrgala.

Večji del svojega odraslega življenja sem preživel v iskanju mest, ki se jih je sodobni svet najmanj dotaknil, da bi našel vire starodavnih, prvobitnih modrosti. Potovanje me je popeljalo na nekatera najosupljivejša območja na našem planetu. Poslušal sem zgodbe in proučeval zapise v veličastnih samostanih v Tibetu, v preprostih samostanih v Egiptu in na jugu Peruja, pa ohranjena besedila na Mrtvem morju in poslušal zgodovinske zgodbe domorodnih prebivalcev po vsem svetu. Njihove zgodbe sem tudi posnel in jih kasneje natančno preučil. Čeprav se izročila med seboj precej razlikujejo, sem ugotovil, da jih povezujejo skupne točke, med katerimi je spleteno bistvo naše preteklosti. 

Ena od pomembnejših skupnih točk je odnos do narave in sveta, ki ga je bilo šele z uporabo jezika sodobne znanosti mogoče predstaviti kot globoko in pomembno vez. Nenehno se mi poraja vprašanje: »Če so naši predniki tako temeljito razumeli planet in naš odnos do njega, znanost pa ta odnos lahko potrdi šele sedaj, kaj vse so napredne civilizacije v preteklosti vedele, na kar smo mi pozabili?«


Globoke resnice 

Med pogovorom z Nobelovim nagrajencem Albertom Einsteinom je fizik Niels Bohr nekoč opredelil nekaj, kar se zdi v popolnem nasprotju s tem, kar pojmujemo kot resnico. Opisal je dve vrsti resnice. »V eno skupino resnic sodijo izjave, ki so tako preproste, da ni mogoče zagovarjati njihovega nasprotja. V drugo skupino pa sodijo tako imenovane globoke resnice. To so izjave, katerih nasprotja tudi vsebujejo globoko resnico.«15

Znanstveno prepričanje, da je vsaka stvar ločena od vsega ostalega, je primer globoke resnice, ki sta jo s svojim poskusom leta 1887 ‘ustvarila’ Albert Michelson in Edward Morley.16 Šlo je za težko pričakovan odgovor na vprašanje, ali so stvari v vesolju povezane z energijskim poljem ali ne. Takrat je prevladovalo prepričanje, da če takšno polje obstaja, gotovo ni statično in je zato mogoče zaznati njegovo gibanje. 

Rezultate poskusa so takratni znanstveniki razlagali na način, ki ni dopuščal možnosti za obstoj polj. Interpretacija rezultatov – znanstvena domneva – se je glasila, da je vsaka stvar na svetu ločena od vsega ostalega, kar pomeni, da nekaj, kar se zgodi na enem mestu, zelo malo, če sploh, vpliva na dogajanje nekje drugje.

Rezultati Michelson-Morleyjevega poskusa so predstavljali temelj znanstvene teorije in naukov, ki jih učitelji posredujejo učencem. Več generacij je odraslo v prepričanju, da živimo v svetu, kjer je vsak element ločen od vsega ostalega. To prepričanje se v današnji civilizaciji zrcali na mnogo različnih načinov. Na primer v načinu človekovega dojemanja samega sebe in našega planeta, v gospodarskih sistemih, ki omogočajo okoriščanje nekaterih ljudi na račun drugih. Skoraj sto let so bile Michelsonove in Morleyjeve domneve sprejete kot dejstvo. 99 let kasneje pa je bil poskus ponovno izveden. 

Leta 1986 je znanstvenik E. W. Silvertooth ponovil Michelson-Morleyjev poskus v okviru raziskave, ki jo je finančno podprla ameriška zračna obramba. V reviji Nature so bili izsledki raziskave objavljeni pod preprostim naslovom Posebna relativnost (angl.: Special Relativity). Z uporabo opreme, ki je bila po zaznavnih sposobnostih veliko naprednejša od tiste, ki sta jo uporabljala Michelson in Morley, je Silvertooth v polju zaznal gibanje. To je bilo povezano z gibanjem Zemlje po vesolju, kot sta stoletje poprej predvidevala Michelson in Morley.17 Poskus omenjam zato, da bi vam pokazal, kako se lahko globoka resnica, sprejeta na neki časovni točki, kasneje spremeni.


Globoke resnice so izjave, katerih nasprotja tudi vsebujejo globoko resnico. 

Nedoumljivo in skrivnostno razmerje med globokimi resnicami iz preteklosti (zmotne domneve, ki smo jih dolgo časa sprejemali kot resnice) in tistimi, ki jih ponujajo nova odkritja (ter dokazujejo, da so bile zgodnejše ‘resnice’ napačne), nas dandanes razdvaja na vseh družbenih ravneh. Razdvojenost se posledično kaže na vseh področjih našega življenja – v terorizmu, vojnah med narodi in nasprotujočih si prepričanjih, ki uničujejo človeštvo kot družino. Poleg tega pa predstavlja očitno in močno prisotno nevarnost našemu svetu.

Bohr je kasneje preoblikoval paradoks o globokih resnicah in ga povzel s preprostejšimi besedami: »Za globoko resnico je značilno, da je tudi njena negacija globoka resnica.«18 V zgornjem primeru negacija stare znanstvene domneve (tj. odkritje, ki v luči novih dokazov ni več smiselno) predstavlja nasprotno globoko resnico. Z vidika definicije globoke resnice so novice o novih odkritjih dvorezen meč. 

Dobra novica je, da novi podatki omogočajo nov, najverjetneje natančnejši način razmišljanja. Slaba stran novih odkritij pa je spoznanje, da so bile celotne paradigme (sistemi prepričanj) zgrajene na zmotnih domnevah. Učni načrti, ki jih sprejemajo učiteljski zbori, poklicne poti učiteljev, raziskovalcev in akademikov, katerih življenje je bilo posvečeno učenju in poučevanju paradigme, pa tudi politične odločitve in zakoni – vse to je zraslo na temeljih splošno sprejete ‘resnice’ v naši kulturi. Ugotovimo lahko na primer, da naša prepričanja o globalnem segrevanju spadajo prav v to kategorijo globokih resnic.

Možnost prenove obsežnih pravnih, političnih in akademskih sistemov na način, ki bi odseval globoko resnico, se zdi – vsaj za nekatere – težko uresničljiva. Postavlja pa se vprašanje, kako lahko sploh upamo na uspešno soočanje z velikimi krizami, ne da bi se lotili omenjene prenove. Jasno je, da največjo grožnjo našim življenjem in svetu predstavljajo prepričanja, za katera se borimo in umiramo, saj le-ta temeljijo na domnevah iz preteklosti. Ključ za preživetje se skriva v razkritju globokih resnic o naši pristni naravi.


Preko meja znanosti in modrosti: zdrava pamet

Dvajseto stoletje je bilo za prebivalce Zemlje v vseh pogledih razburkano. Med letoma 1900 do 2000 se je prebivalstvo na planetu povzpelo z 1,6 milijarde na več kot 6 milijard ljudi, človeštvo je preživelo dve svetovni vojni, 44 let hladne vojne, izdelalo 70.000 smrtonosnih jedrskih raket, razvozlalo DNK, poslalo človeka na sprehod po Luni in ustvarilo neverjetno zmogljive računalnike. To obdobje sta zaznamovali najintenzivnejša rast prebivalstva in najhujša grožnja za izumrtje človeštva v zadnjih 5000 letih zapisane zgodovine. Mnogi zgodovinarji dvajseto stoletje iz očitnih razlogov predstavljajo kot dobo znanja. 

Poleg znanstvenih odkritij o naravi in življenju, smo bili v zadnjih stotih letih priča tudi pomembnim odkritjem o naši preteklosti. Sredi stoletja so bili odkriti zapisi, ki se nanašajo na temeljne koncepte treh najbolj razširjenih verstev na svetu. Javnosti so se dotaknila nova spoznanja na podlagi starih artefaktov iz Egipta, Mezopotamije in s polotoka Jukatan. Vsekakor je preteklo stoletje zaznamoval globlji vpogled v znanja iz preteklosti. Nova odkritja, ki še dodatno osvetljujejo našo zgodovino, se vrstijo tudi v novem tisočletju in čedalje bolj postaja jasno, da ljudje živimo v zelo drugačnem svetu, kot so ga poznali naši starši in stari starši.

Enaindvajseto stoletje bo stoletje modrosti – obdobje, ko bomo prisiljeni uporabiti usvojena znanja, da bi preživeli v svetu, ki smo ga ustvarili. To bo mogoče le, če se bomo težav lotevali drugače kot v preteklosti. Uporabiti bomo morali vse svoje znanje, in sicer na nov, ustvarjalen in inovativen način, potrebovali pa bomo tudi podatke, ki jih znanstvene publikacije, teorije, dokazi in dejstva redko omenjajo. 

S sposobnostjo, ki nas tako očitno loči od preostalih oblik življenja, bomo morali spremeniti dejstva znanstvenih spoznanj. Uporabiti bomo morali to, kar so generacije pred nami imenovale zdrava pamet, čeprav v tem pogledu izraz zdrava pamet nosi nekoliko ‘oplemeniten’ pomen. Pomeni namreč način razmišljanja, ki izhaja iz sistematičnega in organiziranega procesa, v katerega so vključena znanja iz mnogih podatkovnih virov in preko katerega se različna spoznanja združujejo v eno samo celoto, pomembne odločitve pa se sprejemajo po temeljitem in tehtnem razmisleku. Ko se zdi, da je prava odločitev dozorela, nastopi neotipljivi dejavnik, imenovan zdrava pamet, ki ga sproži t. i. šesti čut ali instinkt.

Prav je, da pri sprejemanju odločitev uporabimo tudi zdravo pamet. V nedavni preteklosti je morda prav ta neotipljiva človeška lastnost svet večkrat rešila pred katastrofo. Primer iz obdobja na vrhuncu hladne vojne je čudovit primer, ki dokazuje, kakšno moč ima zdrava pamet. 26. septembra 1983 je s sovjetskim sistemom za zgodnje odkrivanje možnosti napada s strani Američanov upravljal visoki sovjetski vojaški uslužbenec Stanislav Petrov. Napetosti so po sovjetskem prisluškovanju in razstrelitvi potniškega letala v začetku septembra (umrlo je 269 potnikov in članov posadke, vključno z ameriškim kongresnikom Lawrenceom McDonaldom) dosegle kritično točko. 30 minut po polnoči je se je zgodilo nekaj, česar si Petrov in njegovi sodelavci niso niti najmanj želeli. Nadzorni sistem je začel oddajati opozorilne svetlobne in zvočne znake, zasloni računalnikov sistema za zgodnje opozarjanje pred balističnimi raketami pa so prikazovali pet jedrskih raket, ki naj bi se iz ZDA bližale Sovjetski zvezi. Petrov se je moral v nekaj trenutkih odločiti, ali bo Rusija odgovorila z ognjem ali ne. Vedel je tudi, da bi njegova odločitev lahko povzročila izbruh tretje svetovne vojne. Usoda človeštva je bila torej v njegovih rokah. 

Petrov in njegovi podrejeni so bili vojaški strokovnjaki, izurjeni za ravnanje v takšnih trenutkih. Navodila so bila jasna – v primeru napada mora nadzornik pritisniti gumb START in tako sprožiti protinapad. Zavedal se je, kakšen niz dogodkov, ki jih po pritisku gumba ni mogoče ustaviti, bi sprožil takšen odziv. Sistem je bil zasnovan tako, da protinapad izvede sam, brez pomoči človeka. »Glavni računalnik me ni vprašal, kaj naj naredi,« je kasneje pojasnil Petrov. »Sistem je bil načrtno zasnovan tako, da po pritisku gumba nihče ni mogel vplivati na njegovo delovanje.«21

Petrov je ocenil, da oprema prikazuje dejansko stanje in da gre za izredne razmere. Podatki so se zdeli pristni, sistem je deloval in sodeč po radarskih detektorjih se je Rusiji bližal napad z jedrskim orožjem, ki je v tistem trenutku pomenil začetek nove svetovne vojne. 

Vendar pa se Petrovu nekaj ni zdelo prav. Imel je pomisleke. Na radarju je videl ‘le’ pet raket, kar ni bilo smiselno. Če bi se Američani res odločili za napad, bi verjetno proti Sovjetski zvezi usmerili vsa razpoložljiva orožja. Kot vojaški uslužbenec je vedel, da si noben vojaški poveljnik ne bi zamislil takšne strategije.

Ukrepati je bilo treba nemudoma, ampak predpogoj za ukrepanje je jasen pregled nad dejanskim stanjem. Se je Petrovu le zdelo, da se državi bliža jedrski napad, ali je bilo to res? Odločitev je sprejel v manj kot eni minuti. 

Obvestilo o alarmu je posredoval svojim nadrejenim in ostalim nadzornim postajam, vendar je sporočilu dodal podatek, da gre za ‘lažen’ alarm. Nato je čakal. Če alarm ne bi bil lažen, bi ameriške rakete Sovjetsko zvezo dosegle v približno 15 minutah. Po najdaljših petnajstih minutah v svojem življenju so si Petrov in drugi nadzorniki po državi lahko pošteno oddahnili. Nič se ni zgodilo. Zapleten sistem satelitov in računalnikov je sprožil lažno opozorilo. Kasneje je preiskava potrdila, da so bili lažni podatki posledica ‘napake’ na satelitu.

Zgodbo delim z vami, ker se mi zdi njeno sporočilo zelo pomembno. Čeprav je Petrovu napredna tehnologija sporočala, da se Rusiji bliža napad in čeprav se je to zgodilo v obdobju hladne vojne, leta 1983, ko so napetosti dosegle vrhunec, polega tega pa so mu ukazi velevali, kako naj ravna, je Stanislav Petrov vse svoje znanje združil z zdravo pametjo in šestim čutom. To je sposobnost, ki se je ne naučimo v šoli in je ne moremo zaužiti v obliki tablete. Zdrava pamet enega samega človeka je septembra leta 1983 rešila pred tretjo svetovno vojno. Enaindvajset let pozneje, leta 2004, je Društvo svetovnega prebivalstva (Association of World Citizens) Petrova razglasilo za ‘moža, ki je rešil svet’, in ga odlikovalo za njegov pogum.22 

Upam sicer, da nikomur izmed nas ne bo treba sprejeti tako odgovorne odločitve, kot je bila Petrovova, vendar sem prepričan, da bo zdrava pamet igrala ključno vlogo pri kritičnem ocenjevanju znanj, ki nam jih ponuja znanost. Previdna uporaba razpoložljivega znanja, združena z dobro mero zdravega razuma, predstavlja most, s katerim lahko združimo teoretični vidik znanosti na eni in praktični vidik na drugi strani. To bo doba znanja in modrosti, pri čemer pa spremembe niso nujno potrebne na globalni ravni.

Moj tesen prijatelj je bil v desetih letih udeležen v več prometnih nesrečah kot jaz v svojih več kot štiridesetih letih vozniških izkušenj. K sreči je prav vse preživel le z blažjimi poškodbami. Ko sem ga vprašal o teh izkušnjah, sem med njegovim pripovedovanjem ugotovil, da imajo vse nesreče, v katerih je bil udeležen, eno skupno točko. Vselej je namreč ‘ravnal prav’. Križišče je vselej prevozil pri zeleni luči, na križišču enakovrednih cest se je vselej ravnal po t. i. desnem pravilu in vselej je parkiral le na označenih parkirnih prostorih. 

S pravnega vidika torej res nikoli ni bil kriv za nesrečo, vendar pa so ga okoliščine morda ‘prisilile’ v napačne odločitve. To pomeni, da ko na semaforju na primer gori zelena luč, to nikakor ne pomeni, da lahko brezbrižno prevozimo križišče. Nadalje ni nujno, da parkiranje ob cestišču ni nevarno, četudi so parkirna mesta primerno označena. Vozniki lahko iz neprevidnosti zavijejo iz idealne smeri in poškodujejo vozila, parkirana ob robu cestišča. V vsaki od situacij, ki so se nesrečno končale, bi lahko prijatelju zdrava pamet povedala, da naj ravna previdno. Sam sicer vztraja, da ima prav in s tem se strinjam. Imeti prav pa ne pomeni nujno biti varen.

Morda se vam primer zdi preprost, ampak zdi se mi, da zelo slikovito prikazuje, kako pravila služijo zgolj kot smernice in ne kot zagotovila za varnost. Podobno je s pravili znanosti. Če jih v kontekstu novih odkritij ne moremo osmisliti, je to najbrž posledica pomanjkanja podatkov. Seveda pa nezadostnost podatkov nikakor ne pomeni, da moramo vztrajati pri starem načinu samo zato, ‘ker se nekaj že od nekdaj tako dela’.

Nesmiselno je slediti znanstvenim dogmam, če tako škodujemo sebi. Pa vendar prav to počnemo vsakokrat, ko skupini učencev ali študentov podajamo nauke, za katere vemo, da niso resnični. Kot bomo videli v naslednjih poglavjih, je treba modrost, znanje in znanstveno metodo združiti z zdravo pametjo, če želimo najti odgovor na vprašanja o življenju, vojni in preživetju.

Če smo se res znašli v slepi ulici, se moramo odločiti, ali se bomo vrnili na izhodiščno točko in začeli znova ali bomo pot nadaljevali do konca slepe ulice. Genetika se je na prelomu stoletja z objavo izsledkov projekta človeškega genoma znašla v zelo temni slepi ulici. Podobno se je zgodilo s fiziko pri iskanju ‘božjega delca’.

Mislim, da vsi iščemo odgovore, ki bi nam pomagali razumeti svet in se soočiti z izzivi vsakodnevnega življenja. Da bi odgovore našli, pa ni dovolj le znanje. V dobo modrosti moramo vstopiti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, ki nam bodo pomagala krmariti po neznanem območju, kjer domujejo globoke resnice. Trditi si upam, da bo na našem potovanju ključno vlogo igrala zdrava pamet.