2000

Knjige iz zbirke Energija prihodnosti (ENERGIJA VETRA, FOSILNA GORIVA, VODNA ENERGIJA) govorijo o izkoriščanju različnih energetskih virov, ekoloških načinih predelave in uporabi energije. Priporočene so za uporabo pri pouku naravoslovja in tehnike v novi devetletki…

Pričujoča knjiga govori o filmski montaži kot o praksi, ki spremlja nastajanje vsakega filmskega dela. Dominique Villain se ne spopada z množico montažnih teorij, ki so skozi filmsko zgodovino povzdignile montažo v ekskluziven intelektualni proces. Avtorica je preprosto pokukala v mrak filmskih montažnih sob in pogledala, kaj se je tam dogajalo včeraj, kaj danes, drzne si celo napovedovati prihodnost montaži, ki jo imenuje virtualna. Izraz je povsem ustrezen, saj kadar danes govorimo o elektronski montaži, vemo, da to ni več rezanje in lepljenje kosov perforiranega filmskega traku, ampak pritiskanje na gumbe računalnika in razporejanje kadrov v elektronskem časovnem in prostorskem “”polju””.
Prav ta ključni preobrat v stoletni zgodovini filmske montaže ukinja hkrati njen (patetični) šarm, posvečenost zatemnjene montažne sobe, množico odrezkov filmskega traku, ki so raztreseni okrog, pač vse tisto, kar je spremljalo poslednjo fazo v dolgem procesu izdelave filma – od scenarija, preko priprav, snemanja, razvijanja … Prav tisto fazo, ko se film prvič pojavi v sosledju kadrov, ko dobi svoj ritmični pulz in se nemim podob am pri lepi dialoška in zvočna kulisa. . .
Zanimivo je dejstvo, ki spremlja nastanek in razvoj filmske montaže: potem ko se na začetku stoletja pojavi kot skoraj izključno tehnična kategorija, v manj kot tridesetih letih bliskovito prehodi praktično vse faze razvoja. Kot da bi slutila neizbežni prihod zvoka, še v fazi dominacije “”nerne”” slike doseže popoln razcvet in proslavi svoje “”izumitelje”” – predvsem Griffitha in Eisensteina -, da bi se že “”v naslednjem kadru”” utopila v banalnosti dialoške dominacije.
Dominique Villain te kljyčne razlike ne postavlja v ospredje: zanjo sta pomembni tako montaža slike kot montaža zvokov, torej hkraten proces – kot da bi to bilo tako že od nekdaj. Saj bi tudi bilo, če prav zvočna tehnika ne bi za tistih par desetletij “”zamudila””. Zapis zvoka je resda že obstajal na bakelitnih ploščah in voščenih valjih, toda “”slikanje”” zvoka na perforiran celuloid je bilo pač vprašanje nekaterih novih patentov. Ravno ta zamuda je sploh omogočila, da teorija in praksa filmske montaže doživita svoj vrh.
Avtorica pričujoče knjige skozi uvodni del zato govori o “”iskanju izgubljene montaže”” tudi v kontekstu zvočnega filma, o montaži, ki je “”sestavljanje, puzzle, teorem, porod, odkritje, pisava””. Če to definicijo poenostavimo, gre za montažo avtorskega…