978-961-261-197-2

Ko pridejo otroci v puberteto, lahko dobro vidimo, kaj nam je uspelo skupaj ustvariti. Skupaj smo namre? prišli do dolo?ene to?ke. Doslej smo starši sedeli na vozniškem sedežu in otroci so z nami sodelovali. Smo zadovoljni s tem, kar je nastalo? Ve?ina staršev na žalost na tej postaji ni zadovoljnih, zato za?nejo z nekakšno turbovzgojo, s katero želijo v zadnjih minutah popravili, kar se popraviti da. To je grozno Ä in nesramno. In ne deluje. Starši se potem sprašujejo. Kaj pa naj storimo? Saj vendar ne moremo samo mirno in pasivno opazovati, kako po?nejo naši otroci stvari, s katerimi se ne strinjamo. V obdobju najstništva, od starosti 12, 13, 14 let naprej, potrebujejo otroci od nas pravzaprav le eno, da vedo, da je na tem svetu ?lovek ali dva ?loveka, ki zares verjame, da sem v redu. To potrebujejo. Veliko nas v življenju ni imelo takega ?loveka. ?e imaš enega, lahko dobro preživiš, z dvema lahko ?udovito živiš. Toda to ni naša starševska tradicija. Raje se obnašamo kot u?itelji, sedimo z rde?im svin?nikom v roki in gledamo, kaj bi na svojih otrocih še morali popraviti.