Navitas Naturals

Robert bi bil strašno rad znamenitost živalskega vrta! Zelo mu namreč godi, če ga ljudje občudujejo. Dobro je vedel, da mora naravnost v živalski vrt! Zatekel se je v medvedjo kletko, pristal v ribniku za pingvine, stekel k orjaku slonu, splezal na drevo k opicam… Samo kaj, ko ga nihče še opazil ni! In se je ves poklapan in čemeren odpravil domov. Ko se je Suzana vrnila domov in odprla vrata…

Mijauuu, ko bi le leteti znal! žalostno potoži tigrasti mačkon Molto. To je njegova največja želja, ki si je sam ne more izpolniti. Maček je pač lahko samo maček, ne pa ptič. Toda včasih tudi muc poleti, seveda le, če mu kdo pomaga…

Pingvinček Leonardo bi strašno rad letel. Ostalim pingvinom pa ni do tega. Posmehujejo se mu in mu nagajajo. Toda njegova želja je tako velika in volja tako močna, da ne odneha. S svojima malima perutkama vsak dan pridno maha, pa nič. Dokler ne odkrije nečesa, kar mu pomaga vzleteti – in Leopardov veliki sen se izpolni…

Pred dnevi je Lenija nekaj uščipnilo pri srcu. In potem ga je ščipalo vsak dan bolj. Prijatelj mi manjka, je pomislil ves otožen. Nekdo, da bi se igral z njim, se podil z njim za žogo, uganjal norčije… no ja, nekaj takšnega.
Tuhtal je in tuhtal, kaj mu je storiti, in naposled se je domislil. Šel je domov in napisal na list papirja: Iščem prijatelja. Če si to ti, se, prosim, oglasi pri Leniju…

Podnevi in ponoči, v dežju ali v soncu je Kukavček napovedoval čas. Kukal je ob polni uri, potem pa še vsake četrt, pol in tri četrt ure.
In tako je postalo neznansko pomembno, da so gozdne živali vedele, koliko je ura. Nikakor niso želele česa zamuditi.
Nato pa je nekega dne Kukavček pozabil na kukanje. »Le kaj se je zgodilo?« so se čudile živali…

Mali vran si je zaželel, da bi imel ime, tako kot ga imajo vse pomembne živali. Toda ko je bilo treba eno izbrati, se je znašel v veliki zagati. Rudi? Henrik? Robin? Fric? Katero bi se mu najbolj prilegalo? In je tuhtal in tuhtal, dokler ni od tuhtanja zbolel. In kdove kako bi se vse skupaj končalo, ko mu ne bi na pomoč priskočili njegovi prijatelji in izbrali imena zanj…

Po zasneženi ulici je nemirno tekala sem ter tja mlada psička. Včasih je za hip postala, tiho zacvilila, se prestopila z ene premrle tačke na drugo in se začudeno ozrla okrog sebe, kakor da še vedno ne verjame, da se je zgubila…
Tokrat nam znameniti ruski ilustrator Genadij Spirin predstavlja skrajšano otroško povest Antona Čehova. Ob njegovih čarobnih ilustracijah, ki nam odstirajo pogled v pozabljene dni carske Rusije, sledimo razburljivim, napol sanjskim dogodivščinam psičke Kaštanke, ki je zgubila gospodarja in se znašla v nenavadni druščini cirkusanta in njegovih živali ter tudi sama skoraj postala cirkuška zvezda…

Sebastijan, mali želvji otročiček, se stisne k svojemu očku. Očka ga vedno ogreje. Kaj pravzaprav še delajo očki? Se igrajo, z veje visijo in spijo, v mraku po zraku letijo…
Očki znajo vse, kajne?…

Sem jaz že velika? Sem še majhna? Včasih res ne vem. Takrat me mami poboža in mi pove, da sem njena najljubša punčka…

Nekoč je živel kralj, ki je bil nadvse ponosen na svojo jablano. Skrbel je zanjo kakor za hčer edinko in jo ljubosumno varoval pred otroki, metulji, in drugimi nepovabljenimi gosti. Rodila mu je najlepša jabolka v deželi in nihče razen njega jih ni smel jest. Nekega dne pa je udarilo kakor strala z jasnega: v jabolkih so se naselili črvi in…