Peter Rezman

Strehe so se preklale in ljudje so zbežali s svojih domačij. Tam so puščali v pozabi svoje korenine, zgodbe, srečo in bolezni, burne spomine in mirno življenje ter se čez noč pomešali z množico prišlekov, ki jih je šaht odšel iskat vse do bosanskih gozdov. Povabil jih je v rdeče-rumene avtobuse s hidravličnimi vrati in odložil v novem mestu. Zdaj vsi skupaj kolobarijo v stanovanjskih čebelnjakih, se srečujejo na širokih sivih ulicah in v zelenih parkih, v katerih vznikajo nove in nove betonske kocke. Skupaj občudujejo mesto in od vsega najlepši aluminijasti nebotičnik brez balkonov. Na njegovem vrhu kraljuje dvoje prekrižanih kladiv in velik napis v zeleni barvi. Srečno.