Mirko Mahnič

Prva knjiga, ki se je neizbrisno zarezala v moj spomin, so bile Zgodbe svetega pisma stare zaveze, velika, zajetna, vezana v čvrste platnice, ki je bilo v nji mnogo podob, od katerih sem z grozo pogledoval tisto o prvem uboju človeka pa z nepopisnim veseljem občudoval ono o mil em egiptovskem Jožefu in o Samsonu z volovsko čeljustjo v roki.
Takrat še nisem hodil v šolo, a se natančno spominjam, kako sem občutil, da je knjiga nekaj lepšega in pomembnejšega kakor kruh, jabolko ali obleka.
Zelo sem želel, da bi znal jemati iz nje ne le podobe, ampak tudi črke in komaj sem čakal, kdaj me bodo izročili v uk stari učiteljici Urnerjevi.
Naučila me je brati. V začetku mi ni šlo prav lahko, zato me je ata nekega dne poprašal, kako je kaj z mojim branjem. Sel sem po mamin molitvenik, ki je bil v posteljni omarici, se stisnil k očetu in počasi, zlog za zlogom bral: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha. In pozneje in zdaj in zmeraj sem in bom vedel, kako velike in mogočne in za zmeraj odločujoče so se nama videle te besede in kakšen čudež se je zgodil, ko so se odlepile od papirja in postale meso.
Takrat sem začutil, da je knjiga celo potrebnejša kakor kruh, jabolko ali obleka – ne le za človeka, ampak tudi za živali, za lepoto in mir in red na svetu.
Ni bilo mnogo denarja pri hiši, ampak za potrebno branje sta ga ata in mama zmeraj pričarala. Otroci smo smeli naročiti Naš rod in tri, štiri knjige, ki so sodile zraven. Naročeni smo bili tudi na Mohorjeve knjige. Ata je hotel, da mnogo in redno beremo. Spominjam se, kako je nekoč hotel, naj preberem za otroka pretežke ¯nedeljske misli®, ki so izhajale v Slovencu, in mu povem vsebino. Načrtno nas je navajal k branju, kakor nam je, ko smo bili še predšolski, načrtno pripovedoval pravljice, povesti, zgodbe. Mama se pri tem ni vsiljevala – ona je rajši molila z nami, vendar pa je prisedala k nam, nas jemala v naročje, z nami vred brala in tako uresničevala atovo hotenje. Že dolgo vem: to ni bilo branje, to so bili…