Marcel Štefančič jr.

Knjiga se začne z anekdoto, kako Brian De Palma avtorja ni hotel nito pogledati, v nadaljevanju pa razkrije, zakaj je bilo temu tako. Sicer je coolecija no. 1 zbirkaigrivih esejev o nekaterih največjih režiserjih in igralcih. Kot večina drugih avtorjevih knjig se bere kot roman, čeprav namesto fikcije vsebuje zbirko anekdot, življenjepisov in portreov…

Ko je Ameriko na začetku tridesetih zgrabila huda gospodarska kriza in je začel obisk v kinu naglo padati, so v Hollywoodu sklenili, da bodo ljudje poslej za ceno ene vstopnice dobili dva filma. B-filmi so bili na hitro in poceni posneta programska mašila. Studijem niso vzeli niti denarja niti časa – vsak studio je imel tedaj lastno produkcijo, lastno distribucijo in lastno mrežo dvoran. Ta knjiga je knjiga režiserjev, ki so ustvarjali B-film…

Marilyn Monroe je bila tako lepa, da jo še vedno vsi predelujejo. Res, čisto vsi: pop kultura, art, znanost, nove generacije, novi mediji, teoretiki zarot, sodna medicina, reklame, dizajnerji. Tudi Madonna in Debbie Harry sta bili nekaj časa Marilyn Monroe – nista dolgo vzdržali. To, da si Marilyn Monroe, je nemogoče vzdržati. Pritisk je prehud. Niti sama Marilyn ni vzdržala dolgo – le 36 let. Njene politike ni bilo težko prečitati: če namreč gledate njene filme, se vam hitro zazdi, da je sicer vedela, kaj pomeni seksapil za kariero, a da se obenem kljub temu ni čisto zavedala prometnih zastojev, ki jih je povzročala. Ko ji v Sedmih letih skomin veter dvigne krilo, nima pojma, da bo popkulturi čez pol stoletja še vedno prihajalo. Tudi ko je bila oblečena, se je vedno zdelo, ;da j_ gola. Norica, ki jo je bilo strah, da bo znorela. Z napol odprtimi usti. In napol zaprtimi očmi. Marilyn Monroe je bila prototip filmske. zvezde – napol mesečnica, napol mučenica, napol otrok, napol ženska na robu živčnega zloma, napol flesh impact in napol dumb blonde, vedno pripravljena na vse, tudi na dirty old men (in dirty jokes), toda ko je zapela, recimo “That Old Black Magic” v Avtobusni postaji, ni bilo nobenega dvoma, da poje sebi. Sebe je imela raje kot film…

Ko se je Arnold Schwarzenegger zavihtel v guvernerski prestol Kalifornije, je s tem le postavil piko na i – vsa sodobna ameriška politika se je začela v Hollywoodu. V nekem starem h’woodskem filmu se odvetnik po devetnajstih letih vrne v malo ameriško mesto, v katerem so vsi prepričani, da je 19-1etna Mary v resnici njegova nezakonska hči. Ko je odšel, se je rodila. Je njegova ali ne? Mary zaradi te negotovosti tako trpi, da njen snubec, sošolec, raje kar zbeži. “Kdo sem,” vpraša svojo krušno mater, ki leži na smrtni postelji – in ki izdihne, še preden bi lahko odgovorila. Šit. In ker tudi odvetnik, za katerega se mimogrede izkaže, da je “pomembno prispeval k lansiranju atomske vojne”, svojega oče¬tovstva niti ne zanika niti ne prizna, postane njena bolečina tako neznosna, da – kot prava škandaloznica in mučenica – pokoketira s samomorom. Ker pa njen potencialni oče ni le vojni heroj, ampak tudi ribič, ji utopitev v laguni ne uspe. Kar ju tako zbliža, da lokalna učiteljica dahne: “Mislim, da se sploh ne zavedata, koliko pomenita drug drugemu. Pojdi zdaj k Mary in nehaj igrati očeta. Že tedne si vanjo zaljubljen!” Oh. In res, na koncu filma odvetnik razkrije, da je prečekiral dokumente, ki pravijo, da Mary ni njegova hči – planeta si v objem, skočita na vlak in odpotujeta v happy end. Ho!…